Saj je težko. A če kdo v svoji prizadetosti izgubi ravnotežje in se »spozabi« tako, da ti vzame dobro ime – morda za vedno, je treba tudi to razumeti.

Prvo: molk. Kako hitro bi radi napisali pismo in ga privili k tlom. Nič lažjega.

Drugo: vse izročiti v božje roke. Saj pride sodni dan. Saj sem morda mnogo slabši, kot pa mislijo ljudje tudi zdaj – po tej »spozabi« užaljenega človeka.

Tretje: moliti zanj. Da bi se nekega dne zavedel, da je storil nekaj slabega, bi šel vase, skušal popraviti ali vsaj skušal iskreno obžalovati.

Ni lahko, a to je plemenito.

Kdor gre preko tega, potem bo imel moč, da ne bo nikdar omenil ne njemu ne komu drugemu svoje skrite bolečine.

In če bo tisti potreben pomoči, mu jo moram dati od srca rad.

Tak je Kristusov nauk.

Torej mora biti moje trdno stališče.