Učenost, ki napihuje.

Biseri so v Cerkvi pobožni teologi, poduhovljeni umetniki, celo globokoverni tehniki, ki skušajo vse svoje talente izrabiti za božje kraljestvo.

A kolikokrat učenost ugasne molitev.

Tega se je v dno duše zavedal sv. Frančišek Asiški. Ko se je srečal s sv. Antonom, mladim portugalskim duhovnikom, ki so ga prvi frančiškanski mučenci predramili, da je stopil na pot svetosti, je nagonsko čutil v njem božjega duha. Postal je prvi bogoslovni profesor v Frančiškovih vrstah. Ustanovitelj se je tako bal učenosti; a Antonu je zaupal. Vendar zasledimo eno redkih pisem, kratko kot vedno, pa tako potrebno za današnji čas: »Brata Antona, dragega mi učitelja, pozdravlja brat Frančišek. Všeč mi je, da bratom razlagaš sveto bogoznanstvo, samo da s tem študijem ne zadušiš duha molitve.«

Ko bi bilo to zlato pravilo na vseh teoloških fakultetah!

Naj le dajejo semenišča legije učenih duhovnikov, usposobljenih za prevejanost današnjega časa. Toda svetih duhovnikov.

Tudi doktorati so potrebni Cerkvi, a doktorji brez globoke molitve, nenehne osebne daritve, ne bodo rešili Cerkve.

Tudi za to je treba moliti k Svetemu Duhu: za teološke profesorje, da v svoji učenosti ne izdajo Učenika, da v svoji vzgoji ne vzgajajo domišljavcev, ampak dobro pripravljene molivce.