Še nekaj smo storili na praznovanju velikonočne vigilije: obnovili smo krstne obljube.

Svojo prisego.

Res: izgovarjali so jih botri, a veljale so za nas. Obvezale so nas za vse življenje. Zato jih zdaj obnavljamo.

Dvoje je vsebovala krstna prisega: odpoved satanu in popolno službo Bogu, v katerega smo izpovedali svojo vero.

Sredi bogoslužja smo stali s prižganimi svečami in odgovarjali na resna vprašanja duhovnika. Ista vprašanja, ki so nam bila stavljena pri krstu.

Se odpoveš? Odgovorili smo: Se odpovem.

Veruješ? Odgovorili smo: Verujem.

In s tem je bilo liturgije konec.

Ne pa našega življenja.

Da bi si bili svesti svoje prisege in svojih obljub, je Cerkev veliko noč raztegnila na celo leto. Vsaka nedelja je mala velika noč.

Vsaka nedeljska maša je obnova krstnih obljub.

Več. Vsak dan se odločamo za ali proti. Od tega je vsak dan odvisno: ali ga preživljamo za večnost ali ga izgubljamo.

Dostojanstvo krsta nalaga obveznosti. In kakšne!