Sv. Štefan

»Poln vere in Svetega Duha«, »poln milosti in moči«, »poln Duha in modrosti«, da se »mu niso mogli ustavljati«. Med sedmerimi prvimi diakoni ga najdemo. Skrbeti so morali za helenistične – grško govoreče – Jude, ki so prišli v Jeruzalem in se pridružili mladi krščanski Cerkvi. Njegova pot je zelo podobna Kristusovi. Da so ga mogli peljati pred sodni zbor, so si morali namisliti krivdo. Privedli so krive priče, kot pri Jezusu. On pa je bil neustrašen: iz obrambe je prešel v »sveti napad« in dokazoval krivdo, ko so v zgodovini morili preroke in umorili tudi Odrešenika, ki ga on oznanja. Pobesnela drhal ga je vlekla ven iz mesta in ga posula s kamenjem. Obleko je čuval Savel. Po Štefanovi smrti se je vihar še bolj razdivjal, on je samo začel vrsto mučencev, ki so pričali z besedo in življenjem. Najhujši preganjalec Savel pa je pred Damaskom srečal Kristusa in postal apostol. Nič umetnega ne bi bilo povezati oba dogodka: Štefanovo smrt in Pavlovo spreobrnitev. Kri mučencev je seme kristjanov. Ta Štefanova svetniška zgodba na videz zmoti božični mir. Namerno ali ne, vsekakor je ta praznik, to življenje in ta smrt samo nadaljevanje božične skrivnosti. Beseda se mora oznanjati »prilično ali neprilično«. Pričevati je treba – kadar čas terja: tudi z življenjem.

Smo danes zmožni tega junaštva? Sem zmožen jaz?