Ljudje brez posluha so dostikrat ljudje, ki v življenju veliko ustvarijo. A dostikrat na račun trpljenja bližnjega.

In ker so brez posluha, niti ne vedo, da zadajajo bolečino. Zato jih Bog ne bo tako hudo sodil, če res delajo za božje kraljestvo. To so močni, kolerični značaji, ki se znajo žrtvovati, ki delajo za stvar, pa imajo krepke komolce. Težko z njimi. A so delavci, garači, največkrat samorastniki. In je tudi bolje, da delajo sami. Ker so brez globokih čustev, brez globokih doživetij in pretresov, razumski ljudje, ki hodijo ravno pot, lahko postanejo nevarni: kadar kot farizejski pravičniki zviška obsojajo. Vsak čas so pripravljeni metati kamenje na levo in desno, in to z govorjeno in pisano besedo. Kolika odgovornost! Pa se je tolikokrat ne zavedajo! Mislijo, da gradé, pa rušijo. Mislijo, da se boré za resnico, pa jo skrivajo, ker gazijo ljubezen. Vsak značaj ima dva pola. Vprašanje pa je, če je človek res dosti iskren pred Bogom in seboj.

Če tega ni, potem je ne le veliko trpljenje dobrih ljudi, ampak tudi veliko škode za krščanstvo in Cerkev.