»Ne vpelji nas v skušnjavo!«

Tako je učil Kristus svoje učence, naj molijo. On je bil na zunaj skušan, mi smo predvsem na znotraj. Za naše padce res ni potreben hudi duh, dosti je že naša slabost. Sam sv. Pavel ga je čutil: »želo«, »angel satanov«, da je vzdihoval: »Kdo me reši telesa te smrti.« Biblicisti morda to bolj učeno razlagajo, za nas neuke je dovolj najbolj naravna razlaga. Tudi on je trpel zaradi skušnjav. Seveda je skrotovičena morala, če poznamo le šesto zapoved, ne pa osme in prve in sedme in vseh drugih. In tistih »poglavitnih grehov« – slabih nagnjenj kakor hudih duhov – je kar sedem. Kako ne bi bil človek skušan! In vendar je vsaka skušnjava prilika, da me poniža – ker nisem še dosti ponižen – da mi dá priliko Bogu dokazati svojo zvestobo, in je res kakor »angel satanov«, ki mi vedno dopoveduje, da sem revše. Po obhajilu so trenutki, ko se glede tega s Kristusom morem pogovoriti »iz oči v oči«: Nočem žaliti, rad bi, da ostane najina ljubezen neskaljena. Zato te prosim, pozabiva vso preteklost. Za prihodnost pa – če že tako mora biti – pošlji skušnjavo, a nikdar tako veliko, da bi klonil in tebe žalil. Kdo razume globine človeških src! Če kdo, potem on, ki me ljubi. In samo on pozna ta najbolj notranji svet.

Kako tolažilno: je svet, kjer sva sama z njim, ki me ljubi.