Sv. Marta

Gostoljubje.

Tudi krščanski problem. Prve krščanske generacije, skozi stoletja samostani, mnoge krščanske hiše – so slovele zaradi gostoljubja.

Kjer so vrata vedno zaprta, za njimi živi krščanstvo dvomljive vrednosti, pa četudi so »kloštrska« vrata.

Lazarjeva hiša v Betaniji, kakšno uro hoda od Jeruzalema, je bila hiša gostoljubja. Kolikokrat se je Gospod ustavil pri njih, pa ne sam, kar s celo svojo »kompanijo«. Vrata so bila vedno odprta. Navezalo se je med temi dušami pravo, iskreno prijateljstvo. Kako resnično človeški je bil Kristus. Ni se bal imeti posebno prijateljsko družino. Vsakega na svoj način je ljubil: Lazarja tako, da je ob smrti jokal in ga obudil k življenju. Marijo, ker je cenil njeno duševno globino, saj je kar »pila« njegove besede. Nič manj Marto, gospodinjo, gotovo bolj pripravno za strežbo, kot je bila njena sestra.

Kot Marija simbol kontemplacije bo tudi Marta ostala v krščanskih rodovih simbol gostoljubnosti.

Verjetno Lazarjeva hiša ni bila med revnimi. A za gostoljubje ni potrebno bogastvo. Potrebno pa je srce. Kjer ljudi davi skopost, samo tam ni kozarca vode in koščka kruha in odprtih vrat.

Gostoljubje ni v razkošnih pojedinah, ki si jih lahko privoščijo bogatini, včasih celo iz nečednih namenov. Gostoljubje je tista pristna domačnost, prijazen obraz, lepa beseda – drugo je le dodatek in pride od sebe.

Ko bi vsak krščanski dom – kakršnekoli vrste – bil hiša gostoljubja! Kristus prihaja v različnih oblikah v vse naše domove. So Betanija?