Ko se dokončava krog navadnih nedelj, tik pred adventom, nam na ta ali oni način Cerkev prikliče v spomin poslednji dan. S to mislijo prične tudi advent.

Zadnja stran človeške zgodovine bo izpisana in od tedaj bo samo večnost. Ta veličastna misel je zasajena v sredo evangelija. Kristjanovo življenje je ožarjeno z zarjo sodnega dne. Zato ni le strašilo tistim, ki niso s srcem kristjani, ampak je predvsem tolažba in spodbuda vsem vernim. Takrat bo dokončano vse. Dokončana bo vsaka pravda ljudi. In razgrnjena bo človeška zgodovina »vesoljni radovednosti«. Tudi moja mala zgodovina. Takrat se bodo razodele »misli src«. Kdo ne bi zahrepenel po tem dnevu! Kajti samo takrat bo jasno to, česar razjasniti na zemlji nikdar ne bo mogoče. Koliko tajn je šlo v grobove in čakajo tam na ta veliki dan, da se razodenejo. Ta dan je upanje trpečih, pričakovanje oblatenih, hrepenenje slabotnih, radost pravičnih, slavje svetnikov.

Kot sv. Janez bi zapisal: Pridi, Gospod Jezus!