Helena Kowalska je že od zgodnjega otroštva naprej gradila prijateljstvo z Jezusom. Rada je iskala njegovo bližino. Nekoč je v videnju močne svetlobe razumela, da jo kliče v posvečeno življenje. Takoj je pustila službo in nameravala vstopiti v samostan. Starša pa sta njeni odločitvi odločno nasprotovala. Na Heleno sta bila navezana in zanjo sta imela drugačne načrte. »Nimamo dovolj denarja,« sta odgovarjala, Helena pa je zatrjevala: »Ne potrebujem denarja, ker me bo v samostan peljal sam Gospod Jezus.« Starša o tem še vedno nista hotela nič slišati.

Helena ni vedela, kaj storiti. Ni želela prizadeti svojih staršev. Celo življenje se je trudila, da bi jima bila v veselje in tolažbo. Verjela je, da s tem izpolnjuje Božjo voljo. zdaj pa je prvič doživljala, da volja Boga ne sovpada z voljo njenih najbližjih. Čigav glas naj posluša? Strah pred tem, da bi razočarala starše, je prevladal nad željo, da bi sledila Jezusovemu povabilu. Odločila se je, da si znova poišče službo.

Odšla je v drugo mesto in se spet zaposlila kot služkinja. Ni pozabila na Jezusa. Vsak dan je hodila k sveti maši in veliko molila. Pomagala je brezdomcem in revežem, ki jih je srečevala na ulicah. Te stvari so jo včasih napolnjevale z veseljem, zdaj pa je v srcu čutila, da naredi premalo. Hrepenenje po tem, da bi Jezusu sledila v samostan, jo je še vedno vznemirjalo. Vznemirjala pa so jo tudi pričakovanja staršev. Kako naj jih izpolni? Nemir v njeni duši je bil z dneva v dan večji.

Še nekdo je zanjo pripravljal načrte. To je bila njena sestra Gienija, ki je službovala v istem mestu. Opazila je sestrino malodušje. Prepričana je bila, da ji bo koristilo nekaj zabave. Nova obleka, elegantna pričeska, sprehodi po mestu in srečanja s fanti ... to bi ji gotovo pomagalo, si je mislila.

Nekega vročega poletnega popoldneva je obiskala sestro in ji v dar prinesla vstopnico za veselico. Heleni se je ideja upirala, a ni želela razočarati sestre. Pustila se je pregovoriti. V rožnati obleki in s pentljo na glavi se je skupaj z njo odpravila v mestni park. Tam je bilo veliko plesišče z orkestrom. Sestri sta stopili do odra in opazovali plesalce. Ni minilo veliko časa, ko se je pred Heleno pojavil mladenič. Vljudno se ji je priklonil in jo povabil na ples. Helena je bila v zadregi. Skušala se je izgovoriti, češ da ne zna plesati, mladenič pa je vztrajal in ji obljubil, da jo bo vodil. Odpeljal jo je na plesišče. Zavrtela sta se, naredila nekaj korakov, nato pa je Helena naenkrat osupla obstala. Pred seboj je zagledala Jezusa. Bil je izmučen, brez obleke, umazan in ves v ranah. S pogledom ljubosumnega zaročenca jo je vprašal: »Do kdaj me boš varala?«.

Videnje, ki je trajalo le nekaj sekund, je Heleno popolnoma spremenilo. Naenkrat so vsi drugi glasovi izginili. Ostal je le Jezus. Razumela je, da ga mora postaviti na prvo mesto. Ne more in ni ji potrebno živeti v skrbi, kako bo izpolnila želje, načrte in pričakovanja ljudi okrog sebe. Iskati mora le Božjo voljo. V tem bo našla pravo veselje in zadovoljstvo. Samo tako se bo lahko umirila.

Na hitro se je ozrla k mladeniču, se izgovorila, da jo boli glava ter stekla s plesišča v najbližjo cerkev. Osuplemu fantu se še sanjalo ni, kdo mu je pravkar prevzel plesalko.

*

Pregovor pravi: »Kjer je Bog na prvem mestu, tam je vse na pravem mestu.« Naj prijateljstvo z Jezusom vodi tvoje odločitve in oblikuje tvoje odnose z bližnjimi.

Naloga: Zmoli molitev »Zdrava Marija« in premišljuj o Mariji, ki je kljub strahu, da bo prizadela svoje najbližje, zmogla Bogu izreči: »Zgodi se Tvoja volja«.