Sv. Frančišek Ksaver

Častihlepen študent. Nič manj kot njegova brata viteza.

Znašel se je v Parizu na najbolj slavni univerzi in se srečal z drugimi, nazadnje z rojakom Ignacijem Lojolskim. Njegova prisotnost je Frančiška motila. Odvračalo ga je od padcev ogabno življenje profesorjev in dijakov, ki so ga vlačili ponoči s seboj. Ko je po dveh letih zaradi razvrata prav njegov profesor umrl, je dobil na njegovo mesto kristalno čistega človeka. Že to je veljalo veliko.

A več Ignacij. Pa je kasneje priznal Loyola sam: Bil je Frančišek »najbolj žilavo testo, kar sem ga kdajkoli gnetel«.

A bil je čas konkvistadorjev. Pod Ignacijevim vodstvom so mladi dijaki ustanovili Jezusovo kompanijo – Družbo Jezusovo. In zdaj se je začela – gotovo največja doba reda. Mala skupina je osvajala svet.

Frančišek je zavihral v Azijo. Sveti nemir ga vodi skozi Indijo, naprej na Japonsko. Spozna, da je srce Azije Kitajska. Pa je na »vratih Kitajske«, na otoku Sančanu umrl – star 46 let. Torej: v najlepši moški dobi.

Prej je iskal sebe. Po spreobrnjenju je iskal samo »večjo čast božjo«. Njegova vnema ni poznala ne strahu ne žrtev. Kaj vse je preživel, najbrž nikdar ne bodo v polnosti povedali življenjepisi. Tudi kaj je preživljala njegova mistična duša, najbrž pred sodnim dnem ne bomo zvedeli. Mistik – apostol! Spet vprašanje: je možen resničen apostol, če ni vsaj nekoliko mistik?

Nihče ni protestiral, ko je bil imenovan za zavetnika vsega misijonskega dela. In to bo ostal.

Bog, daj nam Frančiškove gorečnosti!