Čim manj je notranjega, pristnega veselja, tem večja je potreba po zabavah. Treba je utopiti svojo bedo in notranjo praznoto v cenenem veseljačenju.

Za njim ostane glavobol.

Včasih pustnemu veseljačenju sledi samomor.

Kdor se je otresel želje po praznih zabavah in je našel spočitost, srečo, mir v svoji notranjosti, ta nosi v sebi neomajno zavest, da je z njim Bog. Njegova pot je naravnana k cilju: k vstajenju.

In to je dovolj.

To je privilegij kristjana, da že zdaj nosi v sebi božje veselje – kos nebes. In tudi smrt ni zanj drugega kot zmagoslavje veselja.

Če trpim prav te dni v okolju, v katerem je ugasnila žeja po božjem, potem niso potrebna duhovnikova priporočila, potem naj prav te dni skušam z odpovedjo in molitvijo biti protiutež. Kaj vse se skriva za pustnimi maskami! In kaj vse se lahko iste dni dogaja v srcih, ki ljubijo.

Bog, usmili se vseh. Saj ne vedo, kaj delajo!