Grobovi pokojnih so pridiga živim: Pomni, človek, da si prah. Morda jutri, morda čez petdeset let. Spričo večnosti majhna razlika.

Človek brez vere stoji ob grobu nerodno zmeden. Le veren človek more slišati in razumeti tiho pridigo grobov. Kljub bolečemu spominu na pokojne odhaja s pokopališča potolažen in obogaten.

Kako dragocen obisk: sam sredi grobov. Morda najlepši prostor za premišljevanje.

Nepotrebno zdihovanje: čemu živim.

Vsak človek ima svojo nalogo na zemlji. Ni treba biti na govor­niškem odru, ne imenovan na prvih straneh dnevnikov. V tem ni veličina človeka.

Vsak ima svoj svet, ki mu ga je odkazal Bog. Vsak ima svojo pot in svojo misijo. Že to je v božjih načrtih, da živim. Lahko ne bi. In če živim z osnovno molitvijo: Zgodi se tvoja volja, je moje živ­ljenje smiselno in bogato.

Morda nikdar vsega globokega smisla ne bom dognal na zemlji.

Gotovo pa v večnosti.

Kaj ni to dovolj?

Po ovinkih ali po ravni poti: konec je skupen – Očetov dom. Kristus je prehodil vso pot in nas tam čaka. Vsak je po svoje ob­darovan z milostjo in slabostjo. Vsak bo imel v večnosti svoj obraz.

Današnja naša naloga je le ena: stegovati roke k Bogu.