Šmarnično branje zaključujemo z življenjem svetega Bruna, ustanovitelja kartuzijanov. Ob njem razmišljamo o Bogu Očetu, ki nam ne neha pregovarjati in nas vztrajno vabi k sebi. Vabi nas, da bi tudi mi s svojo besedo, predvsem pa življenjem drugim pričevali o tem, da je Bog naš Oče in mi vsi njegovi otroci. Bruno je bil star približno petdeset let, ko se je dokončno odločil, da zapusti svojo službo profesorja in ravnatelja elitne šole v Reimsu. Odrekel se je škofovskemu imenovanju in službi stolnega kanonika. Razdal je svoje premoženje in se v družbi tovarišev odpravil v samoto. Pod njegovim vodstvom je v samotni dolini Chartreuse nastala Velika kartuzija (La Grande Chartreuse), ki je še danes matični samostan reda kartuzijanov.  Komaj pa je skupnost zaživela, že je Bruna dosegel poziv novo izvoljenega papeža Urbana II., naj se mu pridruži v Rimu kot svetovalec. Težko mu je bilo zapustiti skupnost, a ukaz papeža je bil zanj svet. Zaradi svoje globoke povezanosti z Bogom je razumel, da so Božja pota še najbolj božja tedaj, ko jih najmanj razumemo. Še težje so novico o njegovem odhodu sprejeli menihi. Z veliko žalostjo so se poslovili od Bruna, ki jim je bil kakor oče. Bruno je prispel v Rim leta 1089. To je bil čas velikih političnih napetosti med Svetim sedežem in vladarjem Henrijem IV, ki je postavil celo antipapeža Klemena III. Bruno je živel na papeškem dvoru in bil v tesnem stiku s papežem. Bil je njegov osebni svetovalec. Še vedno pa je živel zelo skromno. Umikal se je v ozadje in se v javnosti ni izpostavljal. Sredi hrupa in sijaja papeškega dvora ni bil srečen. Papež mu je ponudil mesto škofa v Kalabriji, a Bruno je tudi tokrat škofovsko službo odklonil. Njegova največja želja je bila, da se vrne v dolino Chartreuse. Slednjič je tudi papež spoznal, da mu bo Bruno kot menih s svojo molitvijo še najmočnejša opora, zato mu je dovolil, da se znova umakne v samoto. A želel je, da se nastani nekje bližje Rima, da bi se lahko po potrebi hitro vrnil na papeški dvor. Bruno je zato odšel v dolino La Torre v Kalabriji. Svoj novi dom je v nekem pismu takole opisal: »V Kalabriji bivam v samoti, ki je od vseh strani precej daleč od človeških bivališč … Kako bi mogel dostojno govoriti o njeni prijetni legi, o 67 njenem zdravem in zmernem podnebju, o prostrani in ljubki planjavi z zelenimi travniki in pašniki, ki se vleče med gorami? Kako naj opišem pogled na gričke, ki se lahno dvigajo na vseh straneh, in tajno senčnih dolin z obiljem potokov, studencev in izvirov?« V tej kartuziji je ostal do konca življenja. Ob slovesu je sklical vse svoje sobrate in se pred njimi javno spovedal. Šestega oktobra 1101 je mirno izdihnil svojo dušo. Leta 1160 je bil v bližini naselja Žiče pri Slovenskih Konjicah ustanovljen prvi kartuzijanski samostan v Srednji Evropi in prvi zunaj Francije ter Italije. Pozneje so bile na slovenskem ozemlju ustanovljene še tri kartuzije, in sicer v Jurkloštru, v Bistri in nazadnje leta 1403 v Pleterjah. Slednji samostan je danes še edina delujoča slovenska kartuzija. Redovna pravila se od prvih začetkov niso spreminjala. Skupnost patrov in bratov živi v strogi izolaciji pred svetom, njihovo poslanstvo pa je v pravilu takole opisano: »Oddaljeni od vseh, pa združeni z vsemi, stojimo pred živim Bogom – v imenu vseh«. Poleg študija in molitve, ki jo namenjajo potrebam Cerkve in sveta, se posvečajo vinogradništvu, sadjarstvu, čebelarstvu in žganjekuhi.

Bruno je izbral samotarsko življenje in ustanovil najstrožji moški red v katoliški Cerkvi. Poslanstvo menihov, ki so umaknjeni od sveta, je s svojim življenjem pričevati svetu o Bogu in njegovi ljubezni. Nagovarjajo z življenjem. Tudi mi smo poklicani, da živo Besedo, ki nam jo podarja Bog Oče, delimo z drugimi. Marija naj nam pomaga, da bodo naše besede dobile moč v našem zgledu in v dejanjih ljubezni.

NALOGA: Pogovorite se, s kakšnimi dejanji bi lahko drugim pričevali o tem, da je Bog naš Oče in nas ljubi. Zmolite Zdravo Marijo s prošnjo, da bi zmogli ta dejanja uresničiti.