Bog me ljubi.

Vsa premišljevanja se dajo strniti v eno samo globoko spoznanje: Bog me ljubi. Kakor je iz polnosti svoje dobrote »raztrosil v vsemirje« vsa ustvarjena bitja, je v uri in dnevu, ki ga je naprej videla njegova ljubezen, spočel moje življenje.

Brez njegove ljubezni bi mene ne bilo.

In poseben dokaz, da me je ljubil: moj krst. Milijoni ga niso bili deležni. Jaz takoj ob začetku svojega zemskega življenja.

In v Cerkvi se raztakajo potoki milosti v njenem zakramentalnem življenju. Poslal je svojega Sina na svet, da je povedal resnico o Bogu in nadnaravnem svetu, obenem pa izročil Cerkvi, da deli božje milosti na vse strani. Kakšna milost: živeti sredi božjega ljudstva!

Koliko posebnih dokazov njegove dobrote, če premišljam svoje osebno življenje. Kljub nevrednosti, kljub temu, da sem »nič«, sem v njegovih očeh nekaj tako velikega, da vsak trenutek misli name.

Take ljubezni ni in ne more biti. Nihče, ki ljubi, ni tega zmožen. Samo on, ki je Ljubezen.

On prihaja prvi k meni. Ne čaka name. On sam se razdaja. Kristus na križu je simbol te razdajajoče se ljubezni.

Kako bi mogel spričo vseh teh dokazov ostati hladen?

Če naj bi kaj prebudila v meni premišljevanja celega leta, potem so morala prebuditi to odgovornost, ki jo imam spričo božje ljubezni.

Odgovor je samo eden: ljubim. V to je zajeta vera, hvaležnost, upanje ... Kratko: vse. Ljubim pomeni: darujem se ti, predajam se ti vsega, za vselej.

Ko bi bila vsaj odslej to vsebina vsakega mojega dneva, vsake ure, ki mi je še dodeljena: ljubim.