Sv. Andrej, apostol

Brat Simona Petra in zelo blizu bratoma očeta Zebedeja: Jakobu in Janezu. Ni čuda, da so bili med prvimi učenci in so njih imena med prvimi apostoli. Za Andreja nekako samo po sebi že zato častno mesto, ker je brat prvaka Petra. Sveto pismo ve malo o njem povedati. A pove jasno. Ko je »popustil svoje mreže«, je hodil za Kristusom. Ko mu je bilo jasno, da drži, kar je tekel povedat svojemu bratu: »Našli smo Mesija«, je bil vdan do smrti. Saj tako jih je učil Kristus: »Kdor prime za plug, naj se ne ozira nazaj!« Kar je v Svetem pismu, bi bilo vsega za eno stran stavkov, v katerih je omenjen Andrej. Od apostolskega zbora v Jeruzalemu naprej niti besede. Pač pa več ali manj verodostojna poročila, da je prodiral preko Grčije na Balkan in v sedanjo Rusijo. Dokončal je svojo apostolsko pot v Patrasu, kjer je bil okoli leta 60 mučen. Ni takoj umrl. Na poševnem križu je verjetno visel dva dni in umiral počasi, da je tudi v teh najtežjih urah dokazoval svojo zvestobo Kristusu. Odtod Andrejev križ, ki ga še danes uporablja Vzhodna Cerkev. Apostolat je vedno združen s trpljenjem, čeprav ne nujno z mučeništvom. Morda tu tiči skrit vzrok, zakaj upadajo duhovniški poklici: ker ugaša smisel za odpoved. Komodno življenje je oslabilo človeka in ni zmožen za težke napore, posebno ne za te vrste križ.

Sveti Andrej, izprosi nam junaštva! Posebej izprosi poguma mladim ljudem, da se bodo brez pomišljanja predali poklicu in v njem vztrajali – pa četudi za ceno mučeništva!