Sv. Hieronim

Postavljajo ga ob Avguština in Ambroža. Učenjak, široko razgledan, bistroviden, delaven, istočasno pa tudi ujedljiv in vročekrven.

Njegova največja zasluga je prevajanje in razlaganje Svetega pisma. Po rodu je bil Latinec, verjetno rojen na Krasu, imel družbo svetih duhovnikov v Ogleju in Emoni, pa kmalu prišel v Rim in od tam na Vzhod.

Poleg latinščine, ki jo je izpopolnil do klasične stilne lepote, je popolnoma obvladal grščino in posredoval grško krščansko kulturo Zahodu. Obvladal pa je tudi hebrejščino. Zato mu je bila naložena naloga, naj izčisti celotni prevod latinskega Svetega pisma.

Mnogi radi podčrtavajo njegove človeške slabosti. Ni potrebno, ker jih je sam. Redko je najti velike ljudi, ki bi tako odkritosrčno priznavali svoje osebne napake in tudi skrite skušnjave, kot je to delal Hieronim. V puščavi, sredi pekočega sonca, izsušenosti, je vendarle v svoji domišljiji obujal mladostna leta, ko je v lahkoživi družbi Rima pil slasti življenja.

In vendar je ta človek z ostro askezo prerastel vse svoje temne sile in podobno kot njegov sodobnik Avguštin postal svetnik.

Prav Hieronim je zgled, kako ne smemo obupati sami nad seboj. Ne smemo se čuditi, če nosimo v sebi žlindro izvirnega greha.

Vprašanje je le eno: Ali bomo zmogli s toliko molitve in pokore vse to prerasti in se prečistiti v božje otroke, kot je zmogel sv. Hieronim.

Trdo delo, a brez njega ni mogoče doseči hieronimske veličine.

In še ena prošnja: Naj sv. Hieronim izprosi dosti razsvetljenja svetopisemskim učenjakom, da nam ne bodo zapravili niti trohice božje besede!