Friderik je v Ljubljani uspešno zaključil gimnazijo in se vpisal na modroslovje. Poleg učenja se je rad ukvarjal tudi s športom in glasbo. Še

največ veselja pa je imel z risanjem. Ure in ure je vadil, da bi postale podobe, ki jih je risal, kar najbolj popolne. 

Njegove misli so vedno pogosteje zahajale k Anici. Med njima se je v teh letih stkalo lepo prijateljstvo. Friderik je opazil, da je zrasla v dekle, ki bi si jo želel imeti za ženo. Všeč mu je bila njena preprosta, mila in pobožna narava. Lahko si je že predstavljal, kako bosta nekoč skupaj upravljala graščino v Trebnjem in vzgajala otroke. Presrečen je bil, ko je spoznal, da je tudi ona enakih misli. Zdelo se mu je, da ni več nobenih ovir med njim in prihodnostjo, ki se je tako lepo slikala na obzorju.

Friderik je v Ljubljani z odliko zaključil dva letnika modroslovja in se vpisal na študij prava na Dunaju. Cesarsko mesto, polno novih idej in priložnosti za zabavo, ga ni potegnilo v svoj vrtinec. Friderik je ostal zvest sebi. Resno se je lotil študija, v prostem času pa je še vedno rad risal in hodil v naravo. Počitnice je preživljal s potepanjem po bavarskih, čeških, moravskih in ogrskih krajih. Peš je prehodil ogromne razdalje in na poti obiskoval romarske kraje. Veliko je premišljeval o Bogu in vedno več časa posvečal molitvi. Svoji sestri Amaliji je v pismu zaupal: »Kadar se mi duša ukvarja z drugimi mislimi, mi nastane v srcu pusta praznota, ki jo morem napolniti le s tem, da se dvignem k Bogu in njegovi večni ljubezni.«

Taka razmišljanja so Friderika vodila k odločitvi, da bo postavil Boga na prvo mesto. Življenje z Anico na graščini mora voditi Božja roka. Obljubil si je, da bo odslej bolj zavzeto iskal Njegovo bližino. Pogosto se je zadrževal v cerkvi in kleče molil pred tabernakljem. Zaradi želje po Božji bližini se je odločil sprejeti odpovedi, da bi z njimi zatajeval sebe in v svojem življenju odpiral prostor Njemu. Ena najtežjih odpovedi je bila ta, da se je popolnoma odpovedal risanju. Prodal je vse risarske pripomočke in se zaobljubil, da s tem veseljem ne bo več zapolnjeval praznine, ki jo doživlja, kadar ni z Bogom. Od takrat ni nikoli več risal. 

Samo Bog je tisti, ki lahko zapolni praznino, ki jo, če smo iskreni, vsi doživljamo in poznamo. Odnos z Njim pa je treba graditi, potrebno je naše prizadevanje. Angel je Mariji povedal, da je našla milost pri Bogu. Milost je Božji dar, hkrati pa tudi sad Marijinega iskanja. Njena priprošnja naj nam pomaga, da bomo tudi sami bolj zavzeto iskali Boga in mu svojem življenju odmerjali več prostora.

Naloga: V ta namen zmolite desetko rožnega venca in dodajte vzklik: ki si ga Devica od Svetega Duha spočela.