V adventnem času stoji v ospredju silna postava Janeza Krstnika.

Kako je moral doneti njegov glas, ko je napovedoval Mesija: »Velnico ima v roki, da bo svoje gumno očistil in spravil pšenico v svojo žitnico, pleve pa bo sežgal z neugasljivim ognjem.«

»Gadja zalega, kdo vam je zagotovil, da ubežite prihodnji jezi?«

»Glejte, Jagnje božje ...«

Glas vpijočega v puščavi. Moral je dramiti. Saj so pričakovali prihod Mesija. On ga napoveduje. Kliče k pokori, da bodo na prihod pripravljeni. Grozí in daje upanje. Njegov krst pokore naj bo simbol krsta, ki ga bo delil on, »ki pride za njim«.

Mimo je vodila pot karavan iz Egipta v Perzijo. Zato je glas kakor z vetrom plaval od mesta do mesta.

Niso mu vsi verjeli. Vsem pa je povedal, kar mu je bilo naročeno. Izpolnil je nalogo, ne le za tisto leto, ko je Kristus nastopil svoje apostolsko delovanje, ampak za vsa stoletja – do konca časov.

Kako se te besede prilegajo tudi današnjemu času. In ker bi težko verjeli preroku, ki bi prišel iz naše srede, jih Cerkev ponavlja avtentične, kot so bile izrečene, tudi nam.

Adventno bogoslužje je kot »evangelij Janeza Krstnika«. Močna pridiga. Res preroška. A če je bila že za mnoge sodobnike zaman, je lahko tudi danes zaman – tudi zame.

Sem kamen ali plodna zemlja? Ne toliko od razuma, od srca je odvisno.