Pustni torek

Celo v današnji duhovni literaturi izginja beseda: zadoščevanje. Pa je stoletja spodbujala dobre duše, ki so se Bogu dale kot spravne žrtve za grešnike in grehe sveta. Ne v oholi zavesti svoje popolnosti. Saj so neštetokrat prav v tem bile križane, da so se šibile pod zavestjo nebogljenosti. In osebna bolečina je bila kakor zadoščenje za vse.

To ni in ne sme biti privilegij bogomiselnih redov, ki so nenehna sprava za svet. To bi morala biti značilnost slehernega kristjana.

Morda je prav, da nas prav pust spomni te krščanske naloge. Saj ni samo pustni torek ali niso samo pustni dnevi - dnevi greha. Morda bolj kot sicer, a svet v močvari nenravnosti, v krutosti, nasilju, gaženju človekovih pravic, stalno tepta božje zapovedi.

Bog se žali na tisoč načinov. Vsaj nam, ki mislimo zares, ne sme biti oguljena pobožna fraza. Gre za borbo vsega človeštva: bo zmagalo dobro ali zlo. Bo zmagal Bog ali satan.

Niso krilatice iz duhovnih vaj. Na tak dan moram sam v sebi prebuditi zavest, da dajem svojemu življenju globok smisel, če sem sredi pokvarjenosti sveta in tudi spričo svoje grešnosti vendarle spravna žrtev z vso najboljšo voljo, z veliko ljubeznijo do Boga in ljudi.

Morda Bog danes ničesar bolj ne išče kot duš, ki bi se mu prav za to službo predale scela. Zakaj ne bi bil jaz?