»Aha, ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh spet pozidaš.«

Ni bolj učinkovitega kot posmeh. Mnogi ljudje prenesejo veliko nasprotovanja, ne pa ponižujočega posmeha. Pozor: niti otroku ne smeš zadati te bolečine! Tudi otroka posmeh boli. Treba pa je utrditi svoja lastna ramena. Če drugega ne: na svetu – tudi med vernimi, tudi med duhovniki – je veliko zavisti. In če ni druge možnosti, ostane posmeh. Komu sem odgovoren za svoje delo? Bog, moja vest, Cerkev, predstojniki – če sem v apostolski službi. Torej gre samo za to, da spoznam in sprejmem in izpolnim božjo voljo. Gre za to, da opravim svojo nalogo: prepričano, pošteno, z dobrim namenom, s sposobnostmi, ki mi jih je Bog dal. Vse drugo me ne sme motiti. Daleč sem morda še od ideala. Pohvala me hrabri, kritika me muči. Pa je vseeno: ali pobirajo cvetje ali kamenje. Vsaj moralo bi mi biti vseeno. Dolgo traja, da stojiš na tem trdnem stališču. A samo tako boš delavec v božjem kraljestvu.