3/54. 2. Narava je zvijačna in jih mnogo zvabi, zaplete in goljufa ter ima vedno le sebe za cilj; milost pa hodi v preproščini, ogiblje se vsega slabega videza, ne nastavlja prevar, vse dela zgolj zaradi Boga, ki v njem tudi končno počije.
Narava nerada zamira, noče, da bi jo kdo pritiskal in zmagoval, noče se podvreči, ne biti podložna; milost si pa prizadeva za mrtvenje, ustavlja se čutnosti, rada je pokorna, rada premagana, noče rabiti svobode; rada je v strahu, ni željna gospodovanja, temveč le tega, da bi vedno živela, stala in bila pod Bogom, ter je ponižno pripravljena ukloniti se vsakemu človeku zaovoljo Boga.