Spočitega, zavarovanega krščanstva je konec. Izza trdnjavskih zidov je Cerkev morala v svet, ki drvi v pogin, ker Kristusa ne pozna več.

Prijetni občutek trdnosti in varnosti je zamenjal dvom, mrzlično iskanje, odmetavanje starega, iskanje novega.

Čeprav je vsa zapisana v evangeliju, Cerkev išče svojo identiteto.

Kje je moje mesto? Kjer je papež z zborom vseh škofov sveta.

Z njo – s Cerkvijo – moram trpeti, moram tvegati, moram iskati. Saj gre za Kristusa, ki je življenje mojega življenja.

Da, trpeti ob vsem, kar se dogaja. Trpljenje je znamenje ljubezni.

Toda trpeti brez strahu.

Tudi v dvajsetem stoletju je na delu Sveti Duh.