Spolni nagon, očetovstvo, materinstvo – koliko lepote je v vsem tem!

Toda Bog je izročil v naše roke te darove. In mi jih tolikokrat pomečemo v blato: v mislih, besedah, z igračkanjem, lahkomiselnimi avanturami. Pa so nam vse te sile dane, da jih uskladimo v svojo krščansko osebnost, pa naj bo naš poklic kakršenkoli. Ni lahko delo. Potrebna nam je molitev, premagovanje, nič manj veselo srce. Ni to naloga samo mladostnika, tudi zrelega človeka. Sicer pa: ali je človek sploh dozorel, če ni v sebi utrdil ravnovesja in te naravne sile, ki so božji dar pa hkrati v spotiko, uskladil v svojo osebnost: v družinskem življenju po svoje, v poklicnem samskem življenju, ki naj bo karizma, spet po svoje. Ta rast v dozorelost in to iskanje ravnovesja in skladnosti je naloga vsakega človeka posebej. Drugi je ne bodo opravili namesto mene.

Če gledam na to problematiko resno, je nemoderno, če se zatečem k Mariji?