Sv. Ambrož

Eden stebrov Cerkve. Srečamo ga ob drugih velikanih njegove dobe. Bil je državni namestnik v Milanu. In v hudem sporu med katoličani in arijanci je živel kakor med dvema mlinskima kamnoma. A njegova pravičnost na vse strani je v obeh strankah vzbujala spoštovanje. Ko je umrl milanski škof, so se prvikrat obojni zedinili v enem, da so Ambroža izvolili za škofa. In Ambrož je bil šele katehumen. Po izvolitvi je bil krščen, posvečen v duhovnika in škofa. Neumljivo za današnji čas. Ne za tedanji. Pošten, odkrit, jasen v nauku in pravovernosti se je proti svetnim oblastnikom boril za svobodo Cerkve, proti zmotnim naukom pa za čist evangelij. Začele so ga oblegati množice. Reveži so našli v njem očeta, vsi pa učitelja. Zato je bila stolnica vedno nabito polna, kadar je govoril Ambrož, in množice siromakov včasih tolikšne, da se je komaj prerinil skoznje. Spor med Cerkvijo in državo je prišel tako daleč, da je bilo ogroženo Ambroževo življenje. Ko so vojaki obkolili milansko baziliko, da odpeljejo škofa, je nastopilo ljudstvo, navalilo je v cerkev in odločno izpovedalo, da »radi dajo življenje, ne pa škofa«. Kakor je stal sredi življenja in tedanjih bojev, je bil istočasno človek molitve, pokore in učitelj Cerkve. To dokazujejo njegovi spisi. Vse njegovo življenje pa je bilo en sam advent: osebno pričakovanje Gospoda. To so njegove zadnje zapisane besede: »Hudo je tako dolgo prenašati okrog to telo, ki ga že zagrinjajo sence smrti. Vzdigni se, Gospod! Zakaj spiš? Ali me hočeš še vedno zavračati?«

Zato je bilo njegovo življenje tako veliko, ker je bil stalno zazrt v večnost. Zato je lahko rekel: »Ne bojim se umreti, saj imamo dobrega Gospoda.«