Rožnovenska Mati božja

Rožni venec kljub vsem pomislekom ostane »čudež božje tehnike«.

Pravzaprav je pomislek samo eden: mólimo ga v prazno, je včasih le premikanje ustnic in prebiranje jagod.

Naši dedje in pradedje so ga molili in si z njim utirali pot v nebesa. Ob podbojih naših domov so viseli veliki rožni venci: ne za okras – ampak kot simbol vernosti.

Koliko jih je v dneh stiske prisegalo, da ga bodo molili vsak dan. Zdaj, v dneh blagostanja, »ni več časa«.

Brez dvoma: pustiti si moramo svobodo. Vsak ima svoj molitveni svet.

A eno ostane: molitev rožnega venca je družinski katekizem za stare in mlade, je vez edinosti vernih med seboj in z Bogom.

Razveseljivo je dejstvo, da se znova oklepajo rožnega venca mnoge družine in da ga spet začenja moliti mladina.

Eno je važno: da se ga naučim prav moliti. Če res ljubim, se ne bom nikdar naveličal ponavljati: Zdrava, Marija. Saj otrok se nikdar ne naveliča besede: mama.

In če ob tem »prisrčnem pozdravljanju« hodim po poti Gospodovih in Marijinih skrivnosti, me vedno bolj prežarja božja ljubezen.

In tudi rožni venec ima le to poslanstvo, da vedno trdneje verujem in vedno bolj postajam človek upanja, predvsem pa vedno bolj zares ljubim.