Vsak poklic je avantura: ne samo duhovniški in redovniški in misijonski. Kakšna avantura: biti oče, biti mati! ...

Kajti vsak poklic zahteva zrelega človeka, resnobo, čut odgovornosti in nenehni napor. Gotovo pa drži, da je posebna avantura izredni apostolski poklic, naj bo duhovniški, misijonski, redovniški ... To je »božja avantura«. Za kaj takega smo sami nemočni. A ta občutek nebogljenosti nam ne daje pravice, da bežimo. S poklicem je dana milost. Toda milost je mogoče zapraviti. In takrat je nevarnost, da človek izgubi svojo identiteto, se odtuji samemu sebi, ker se odtuji notranji vsebini svojega poklica. Zato je treba že prve korake v bodočo avanturo napraviti v neomajnem zaupanju v Boga. In da vztrajaš, je treba vsak dan znova obnavljati predanost milosti. Sicer hitro sledi notranji odpad in nazadnje tudi zunanji. Koliko tragike! Na tisoče brodolomov. Ni to mladini razlog, da se ne zna, bolje: da se ne upa odločiti? Pa se je treba kljub temu: kajti na vsako avanturo, posebej na božjo avanturo kliče Bog.