Odprtost za vse dobro in lepo ni le človečanska, ampak tudi krščanska poteza. Namesto da bi me preganjala sla po iskanju zmote in človeške slabosti, naj me raje vodi neugnana optimistična želja po odkrivanju resnice, dobrote, lepote.

Potrebna mi je nekakšna evangeljska vedrina. In če sem po naravi črnogled in otožen, si moram pridobiti to krepost. Da, prava krepost je – ta krščanski optimizem, ta vedrina, ki išče in najde resnico, dobroto, lepoto. Pa se je tudi veseli. Ozkost ubija posameznika in družbo. Pa četudi se ta ozkost skriva za nekakšno »načelnostjo«, ni nič manj negativna. Koliko dlakocepstva, sumničenja, obsojanja in intrigantstva izvira iz nje. Že kar bolna »vaška miselnost«, ki preganja mnoge – sicer dobre – ljudi. Cerkev nam je s koncilom razširila obzorja. V tej odprtosti vsemu plemenitemu se moramo vzgajati vsi kristjani. Le tako široki ljudje bodo zmožni zbližati oddaljene skupine, jih vezati v skupna prizadevanja in pripravljati tisto, kar je danes tako nujno potrebno: da se vse pozitivne vrednote strnejo v skupni boj proti zlu. Proč s sumničavimi tesnobnimi strahovi! »Kaj gledaš iver v očesu svojega brata ...« In: »Zakaj je tvoje oko hudobno, če sem jaz dober« ...

Sem kdaj dodobra premislil ta dva stavka?