Vaši in naši.

Kolikokrat »se gremo« vaše in naše, bolj pravoverne, manj pravoverne in se delimo v skupine in skupinice, trošimo sile za dokazovanje svojega prav, razbijamo katoliško skupnost, božje občestvo ... Zakaj? Ko bi se resno vprašali: zakaj? Vase zaljubljene oči ne vidijo nikogar razen sebe in svoje skupine. Če pa že koga vidijo, ga gledajo s sodnega stola s kritiko, poniževanjem, obsojanjem. Je v tem kaj božjega? Biti glavni junak, biti v središču pozornosti, dokazovati drugim svoj prav in njihovo zmoto, ne pomeni: biti domišljav? Toliko slabše, če se človek odene v preroški plašč. Prav nič junaštva ni v tem. Junak je tisti, ki ljubi resnico in pravico in dobroto, a ne meče kamenja na druge, ker resnico in dobroto izžareva in z njo osvaja.

Med takimi ljudmi ni »naših« in »vaših«. Smo eno v naporu, eno v ciljih, eno v ljubezni, pa čeprav si pustimo svobodo v mnogih stvareh.