Bratovščine krščanske ljubezni so se porodile iz nežnosti in sočutja do ubogih
»Resnične osvoboditve človeka ne more biti brez oznanila evangelija. Verodostojnost Cerkve gre preko osebnega pričevanja in poti usmiljene ljubezni in sočutja, ki odpirata za upanje. Ravno v Châtillonu je leta 1617 sv. Vincencij Pavelski ustanovil Bratovščino krščanske ljubezni, kakor se je zveza imenovala prvotno. Želim vam, da bi bilo vaše poslanstvo v našem času, tako kakor takrat, resnično pričevanje Božjega usmiljenja do ubogih. 400. obletnica naj bo priložnost za zahvaljevanje Bogu za njegove darove in pa tudi, da bi se odprli za njegova presenečenja, za razločevanje o novih poteh, s pomočjo diha Svetega Duha; novih poteh, ki bi bile v službi dejavne ljubezni vedno bolj rodovitne. Bratovščine krščanske ljubezni so se porodile iz svetnikove nežnosti in sočutja do ubogih, ki so bili pogosto zapuščeni in izključeni, tako na podeželju kot v mestih. Na te uboge je sv. Vincencij gledal kakor na predstavnike Jezusa Kristusa, kakor na ude njegovega trpečega telesa.

Upoštevati osebe v njihovi celovitosti
Kasneje jih je zaupal v skrb laikom, še posebej ženskam. Tako Mednarodna karitativna ženska zveza še danes podpira osebe, ki so najbolj prikrajšane, lajša njihove materialne, telesne, moralne in duhovne bridkosti. V temelju vašega dela je Božja previdnost. Spodbujam vse člane, da bi osebe, katere podpirate, upoštevali v njihovi celovitosti, in da bi posebno pozornost namenjali slabim življenjskim pogojem, v katerih živijo številne ženske in otroci. Versko življenje, združeno s Kristusom, pa je tisto, kar nam omogoča dojeti resničnost osebe, njeno edinstveno dostojanstvo, njeno ustvarjenost po podobi in podobnosti Boga.

Da bi videli uboštvo, je potrebno živeti skrivnost utelešenja
Da bi zares videli uboštvo, ne zadostuje slediti velikim idejam. Živeti je potrebno skrivnost utelešenja. Skrivnost Boga, ki je postal človek, ki je umrl, da bi ponovno dvignil človeka in ga rešil. To niso zgolj lepe besede, temveč resničnost, ki smo jo kot Cerkev poklicani živeti. Videti Jezusa v siromakih pa navsezadnje pomeni tudi, da ubogi lahko srečajo Kristusa v tistih, ki jim ponudijo resnično pričevanje dejavne ljubezni: to je kultura usmiljenja, ki v globini prenavlja srca in odpira za novo resničnost.« (Papež Frančišek v sporočilu članom Mednarodne karitativne ženske zveze (AIC), ki obhaja 400. obletnico ustanovitve; Vatikan, 15.3.2017)

Papeževo sporočilo AIC: Kultura usmiljenja v globini prenavlja srca