»'Bodite torej usmiljeni, kakor je tudi vaš Oče usmiljen.' To držo usmiljenja ni lahko razumeti, kajti navajeni smo soditi. Nismo osebe, ki bi po naravi pustile nekoliko prostora razumevanju in tudi usmiljenju. Da bi bili usmiljeni, sta potrebni dve drži: zavedati se, da smo grešniki, in razširiti srce.
Prva drža je poznavanje samih sebe, vedeti, da smo storili mnogo slabih stvari, da smo grešniki. Z našim kesanjem se Božja pravičnost spremeni v usmiljenje in odpuščanje. A nujno je, da se sramujemo svojih grehov. Res je, da nihče med nami ni nikogar ubil, a imamo mnogo malih stvari, vsakodnevnih grehov. Pomembno je, da se sramujemo pred Bogom. Ta sram je milost. In zelo težko je pred Gospodom priznati ta sram, priznati grehe in prositi odpuščanja. Pogosto opravičujemo svoje grehe in jih prelagamo na krivdo drugih, kot sta sto storila Adam in Eva. Morda mi je drugi res pomagal in mi olajšal pot v greh, a storil sem ga jaz sam. Z držo kesanja smo bolj zmožni biti usmiljeni, saj čutimo nad nami Božje usmiljenje. Kot pravimo v Očenašu:'Odpusti nam, kakor mi odpuščamo.'
Druga pomembna drža, da bi bili usmiljeni, pa je: razširiti srce, kajti majhno in egoistično srce ni sposobno usmiljenja. Odpreti srce in se ob dejanjih drugih vprašati: Kdo sem jaz, da bi sodil? Kdo sem jaz, da bi širil govorice o tem? Kdo sem jaz, ki sem naredil te stvari ali še slabše? Imeti široko srce. Gospod namreč pravi: 'Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Dajte in vam bo dano.' In kaj se vam bo dalo? 'Dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo dali v naročje' … Če imaš široko, veliko srce, lahko več sprejmeš. Veliko srce ne obsoja, ampak odpušča in pozablja, kajti Bog je pozabil moje grehe, Bog je odpustil moje grehe. Razširiti torej srce. Usmiljena moški in ženska imata vedno široko srce, vedno se opravičita drugim in mislita na svoje grehe … To je pot usmiljenja, za katero moramo prositi. Če bi vsi mi, če bi vsi narodi, osebe, družine, naselja imeli to držo, koliko miru bi bilo na svetu, koliko miru bi bilo v naših srcih! Kajti usmiljenje nas vodi k miru. Vedno si zapomnite: Kdo sem jaz, da bi sodil? Sramovati se in razširiti srce. Naj nam Gospod podeli to milost.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 17.3.2014)
Papež Frančišek med jutranjo mašo o usmiljenju: Priznati svoje grehe in razširiti srce
Milost, da poslušamo Jezusa
»Milost, da poslušamo Jezusa, je pomembna, saj tako hranimo svojo vero z Božjo besedo. To je namreč kristjanova naloga, h kateri nas je spodbudil tudi evangelij: 'To je moj ljubljeni Sin. Njega poslušajte.' Prva kristjanova naloga je poslušati Božjo besedo, poslušati Jezusa, kajti On nam govori in nas rešuje s svojo besedo. Krepi in utrjuje nam vero. Skozi dan poslušamo mnogo stvari, pomembno pa je, da si vsak dan vzamemo nekaj časa za poslušanje Jezusa, za poslušanje njegove besede. Poslušati Jezusovo besedo pomeni, da bi se nahranili, pomeni, da je Jezusova beseda najmočnejša hrana za dušo: hrani nam dušo in vero. Vsak dan si vzemite nekaj minut in preberite kakšen evangeljski odlomek. Tako bo Jezusova beseda vsak dan vstopila v vaše srce in vas naredila močnejše v veri…
Očistiti oči
Druga milost, za katero prosimo Gospoda, pa je milost očiščevanja oči, oči našega duha, da bi jih pripravili za večno življenje. Povabljen sem poslušati Jezusa, ki nas s svojim spremenjenjem vabi, da ga gledamo. Gledanje Jezusa očiščuje naše oči in jim pripravlja za večno življenje, za pogled v nebesa. Morda so naše oči nekoliko bolne, kajti vidimo mnogo stvari, ki ne prihajajo od Jezusa ali pa so njemu celo nasprotne, svetne stvari, ki škodujejo luči. Tako ta luč počasi ugaša in, ne da bi sploh vedeli, končamo v notranji temi, duhovni temi, temi veri.
Očeta smo torej prosili, da nas nauči poslušati in gledati Jezusa. Vedno si zapomnite: poslušati Jezusa, da bi postali močnejši v veri; gledati Jezusa, da bi pripravili oči za zrenje njegovega obličja.« (Papež Frančišek med sv. mašo v rimski župniji Marije molitve, 16.3.2014)