‘Bog bo obrisal solze z vseh obrazov’
»Slišali smo Izaijevo prerokbo: 'Gospod Bog bo obrisal solze z vseh obrazov' (Iz 25,8). Te besede, polne Božjega upanja, kažejo na cilj, prihodnost proti kateri hodimo. Svetniki so na tej poti pred nami in nas vodijo. Te besede pa tudi opišejo poklicanost misijonarjev in misijonark.
Misijonarji so učljivi Svetemu Duhu
Misijonarji so tisti, ki so učljivi Svetemu Duhu in pogumno živijo evangelij. Tudi ta evangelij, ki smo ga pravkar slišali: ‘Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, kogar koli najdete’ (Mt 22,9), kot je rekel kralj svojim služabnikom. In služabniki so šli in so zbrali vse tiste, ki so jih našli, ‘hudobne in dobre’ ter jih pripeljali na kraljevo svatbeno pojedino (prim. v. 10).
Misijonarji, služabniki oznanjevalnega poslanstva Cerkve
Misijonarji so sprejeli ta klic: šli so ven, da bi na križiščih sveta poklicali vse. S tem so storili dobro Cerkvi, saj če se Cerkev ustavi in se zapre vase, zboli. Pokvari se lahko tako z grehi, kakor z lažno znanostjo, ločeno od Boga, kot je tuzemski sekularizem.
Misijonarji so svoj pogled usmerili na križanega Kristusa, sprejeli so njegovo milost in je niso zadržali zase. Kot sveti Pavel, so postali vse vsem. Znali so živeti tako v revščini kot v obilju, biti siti ali biti lačni, vse so zmogli v Njem, ki jim je dajal moč (prim. Flp 4,12-13). S to Božjo močjo so imeli pogum iti 'ven' na ceste sveta z zaupanjem v Gospoda, ki kliče. Takšno je življenje misijonarja, misijonarke… In potem se znajdejo daleč od doma, daleč od svoje domovine, pogosto umorjeni, ubiti! Kot se je to zgodilo te dni številnim našim bratom in sestram.
Oznanjevalno poslanstvo Cerkve je v osnovi oznanilo Božje ljubezni, usmiljenja ter odpuščanja, ki je bilo razodeto po življenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Misijonarji so služili temu poslanstvu Cerkve tako, da so najmanjšim lomili kruh Besede in vsem prinašali dar neizčrpne ljubezni, ki priteka iz Zveličarjevega srca.
Dva nasveta
Takšna sta bila sv. Frančišek de Laval in sv. Marija od Učlovečenja. Rad bi vam na današnji dan zapustil, dragi kanadski romarji, dva nasveta, vzeta iz pisma Hebrejcem, ki bosta ob misli na misijonarje zelo dobro dela vašim skupnostim.
Spominjajte se svojih voditeljev
Prvi je ta, kot pravi Božja beseda: ‘Spominjajte se svojih voditeljev, ki so vam oznanili Božjo besedo, premišljujte konec njihovega življenja in posnemajte njihovo vero’ (Heb 13,7). Spominjati se misijonarjev nas podpira v trenutku, ko doživljamo pomanjkanje delavcev evangelija. Njihovi zgledi nas privlačijo ter nas spodbujajo posnemati njihovo vero. So rodovitna pričevanja, ki porajajo življenje.
Spomnite se nekdanje rodovitne Cerkve v Quebecu
Drugi pa je ta: ‘Spomnite se prejšnjih dni. Potem ko ste prejeli Kristusovo luč, ste že v trpljenju prestali velik boj. Ne zavrzite torej svojega zaupanja, ki ga čaka veliko plačilo. Kajti stanovitnost vam je potrebna…’ (Heb 10,32.35-36). Izraziti spoštovanje tistemu, ki je trpel, ko je prinašal evangelij, pomeni, da tudi mi vsak dan življenja nadaljujemo z dobrim bojem vere, s ponižnostjo, krotkostjo in usmiljenjem in to prinaša sadove. Spomin torej na tiste, ki so bili pred nami, na tiste, ki so ustanovili našo Cerkev, rodovitno Cerkev v Quebecu. Rodovitna je bila po številnih misijonarjih, ki so šli povsod. Kanadski misijonarji so napolnili svet, kot ta dva današnja svetnika.
Molite za ponovno rodovitnost Cerkve v Quebecu
Sedaj pa nasvet. Naj nas spomin na to ne zapre pred odkritosrčnostjo, ne odvzame poguma. Morda… Ne, ne morda: tako je! Hudič je nevoščljiv in ne prenese, da bi na kakšnem ozemlju bilo toliko misijonarjev. Molimo h Gospodu, da se Quebec vrne na to pot rodovitnosti, da bo dal svetu številne misijonarje. In ta dva, ki sta, če tako rečemo, ‘ustanovila’ Cerkev v Quebecu, naj kot priprošnjika pomagata, da bo seme, ki sta ga sejala rastlo in obrodilo sad novih pogumnih moških in žensk, z daljnosežnim pogledom, z odprtim srcem za Zveličarjev klic. Danes morate za vašo domovino to prositi in ona bosta iz nebes vaša priprošnjika, da bi Quebec ponovno postal vir dobrih in svetih misijonarjev.
Veselje in namen tega vašega romanja je v tem, da se spominjate pričevalcev, misijonarjev vere na vašem ozemlju. Ta spomin nas vedno podpira na poti proti prihodnosti, proti cilju, ko bo 'Gospod Bog obrisal solze z vseh obrazov…'. ‘Radujmo in veselimo se, da nas je odrešil!’ (Iz 25,9)” (Papež Frančišek med sv. mašo v baziliki sv. Petra, 12.10.2014)
»V evangeliju današnje nedelje nam Jezus govori o odgovoru na povabilo Boga, ki je predstavljen kot kralj, na udeležbo pri svatbeni pojedini (prim. Mt 22,1-14). Povabilo ima tri značilnosti: zastonjskost, širokosrčnost in univerzalnost (da je za vse). Veliko je povabljenih, toda zgodi se nekaj presenetljivega, saj se nihče od izbrancev ne udeleži praznovanja. Izgovarjajo se, da so zaposleni, nekateri pokažejo nezanimanje, da jim je to tuje, celo, da jim je v nadlego. Bog je do nas dober, zastonj nam ponuja svoje prijateljstvo, zastonj nam ponuja svoje veselje, zveličanje. Mi pa večkrat ne sprejmemo njegovih darov, ampak na prvo mesto postavljamo skrb za materialne stvari, naše koristi in ko nas Gospod kliče v srcu, se večkrat zdi, da nam je nadležen.«