»Dragi bratje in sestre v Kristusu, vse vas prisrčno pozdravljam v Gospodu: lepo je biti z vami danes in deliti ta trenutek občestvenosti. Velika raznolikost karizem in apostolskih dejavnosti, katere predstavljate, čudovito bogati življenje Cerkve… Zahvaljujem se vam in vsem vašim bratom in sestram za vaše prizadevanje za izgradnjo Božjega Kraljestva…
Središče poklicanosti: Trdna gotovost, da smo ljubljeni od Boga
Besede iz psalma: 'Moje meso in moje srce gresta h koncu, toda Bog je skala mojega srca in moj delež na veke.' nas vabijo k razmišljanju o našem življenju. Psalmist izrazi veselo zaupanje v Boga. Vsi vemo, da čeprav se veselje ne izraža na isti način v vseh trenutkih življenja, 'vedno ostane vsaj svetlobni žarek, ki se poraja iz osebne gotovosti, da smo neskončno in nad vse ljubljeni.' (CD 140,6) Trdna gotovost, da smo ljubljeni od Boga, je v središču vaše poklicanosti: biti za druge vidno znamenje prisotnosti Božjega Kraljestva, predokus večnega nebeškega veselja. Samo če je naše pričevanje veselo, bomo lahko pritegnili ženske in moške h Kristusu; in takšno veselje je dar, ki ga hranimo z molitvenim življenjem, s premišljevanjem Božje Besede, z obhajanjem zakramentov ter življenjem skupnosti. Če teh ni, se bodo pojavile slabosti in težave, ki bodo zatemnile veselje, katerega smo tako globoko prepoznali na začetku svoje poti.
Bog želi naša srca v celoti
Izkušnja Božjega usmiljenja, ki se hrani z molitvijo in s skupnostjo, mora oblikovati vse, kar ste in kar delate. Vaša čistost, uboštvo in pokorščina bodo postali veselo pričevanje Božje ljubezni, v kolikor boste ostali trdni na skali njegovega usmiljenja. To je skala. To velja še na poseben način za pokorščino v redovništvu. Zrela in velikodušna pokorščina zahteva, da se v molitvi pridružite Kristusu, ki se je s tem, ko je prevzel podobo služabnika, naučil pokorščine preko trpljenja (Perfectae Caritatis, 14). Bližnjice ne obstajajo. Bog želi naša srca v celoti in to pomeni, da se moramo vedno bolj 'odmakniti' in izstopati iz nas samih. Živa izkušnja skrbnega Božjega usmiljenja spodbuja željo, da bi dosegli tisto popolno dejavno ljubezen, ki izvira iz čistosti srca. Čistost je izraz vaše osebne podaritve Božji ljubezni, ki je skala našega srca. Vsi vemo, koliko osebne in zahtevne zavzetosti je za to potrebno. Skušnjave na tem področju zahtevajo ponižno zaupanje v Boga, čuječnost, vztrajnost ter odprto srce za modrega brata ali modro sestro, ki nam ju Gospod postavlja na našo pot.
Preko uboštva prepoznamo Božje usmiljenje kot izvir moči in kot zaklad
Preko evangeljskega sveta uboštva boste zmožni prepoznati Božje usmiljenje ne samo kot izvir moči, ampak tudi kot zaklad. Zdi se protislovno, vendar biti ubogi pomeni najti zaklad. Tudi če smo utrujeni, lahko Bogu izročimo svoja srca, ki so obtežena z grehi in slabostmi; v trenutkih, ko se čutimo najbolj slabotni, lahko srečamo Kristusa, ki je postal ubog, da bi mi obogateli (cf. 2Kor 8,9). Ta naša temeljna potreba po odpuščanju in ozdravljenju je sama v sebi oblika uboštva, katere ne smemo nikoli pozabiti, kljub napredku, ki ga bomo naredili na poti kreposti. Poleg tega pa bi se morala konkretno izraziti tudi v vašem načinu življenja, bodisi osebnem ali v skupnosti; v mislih imam še posebej potrebo po izogibanju vsem tistim stvarem, ki bi vas lahko zmedle ter bile za druge razlog vznemirjenja in pohujšanja. V posvečenem življenju je uboštvo tako 'zid' kot tudi 'mati': Zid je zato, ker varuje posvečeno življenje, 'mati' pa zato, ker pomaga na poti rasti ter vodi po pravi poti. Hinavščina tistih posvečenih moških in žensk, ki izrečejo obljubo uboštva in vendar živijo bogato, rani duše vernih ter škodi Cerkvi. Pomislite tudi, kako je nevarna skušnjava, da bi prevzeli miselnost, ki je zgolj funkcionalna in posvetna, ki zavaja k temu, da bi naše upanje položili zgolj v človeška sredstva, uniči pričevanje uboštva, katerega je živel in nas naučil naš Gospod Jezus Kristus…
Redovno življenje je dragocen dar za Cerkev in za svet
Vabim vas, da z veliko ponižnostjo storite, kar je v vaši moči, da bi pokazali, da je redovno življenje dragocen dar za Cerkev in za svet. Ne zadržujte ga zgolj zase; razdelite ga, ponesite Kristusa v vsak kotiček te ljubljene dežele. Dovolite, da vaše veselje še naprej najde izraz v vaših prizadevanjih, da bi pritegnili in negovali poklice, v zavedanju, da ste soudeleženi v formaciji posvečenih moških in žensk, ki bodo prišli za vami. Bodisi da se posvečate kontemplativnemu življenju, bodisi apostolskemu, bodite goreči v ljubezni do Cerkve… in v prizadevanju, da bi prispevali, preko vaše lastne karizme, k njenemu poslanstvu, da bi oznanila Evangelij in gradila Božje ljudstvo v edinosti, svetosti in ljubezni.« (Papež Frančišek redovnikom in redovnicam; Kkottongnae, 16.8.2014)
Papež redovnikom in redovnicam: Gotovost, da smo ljubljeni od Boga, je v središču vaše poklicanosti