Prilika o bogatašu in Lazarju

O prvem, ki se je 'oblačil v škrlat in dragoceno tkanino' ter se 'dan na dan sijajno gostil', ni rečeno, da bi bil hudoben. Nasprotno, morda je bil na svoj način pobožen človek. Verjetno je kdaj molil in vsaj dvakrat ali trikrat na leto šel v tempelj, da bi daroval. Prav tako je gotovo dajal velike darove duhovnikom, ti pa so se mu s klerikalno bojazljivostjo zahvaljevali in mu dajali častno mesto. Toda ta bogati človek se ni zavedel, da je bil pred njegovimi vrati reven berač Lazar, ki je bil lačen in poln ran.

Oči njegove duše so bile zatemnjene
Ko je odhajal od doma, ne … Morda je imel avto, s katerim se je odpeljal, zatemnjena stekla, da ni videl ven … Morda. Ne vem … Toda nedvomno je bila njegova duša, oči njegove duše so bile zatemnjene, da ni mogel videti. Ta bogati človek je videl le svoje življenje. Ni bil hudoben. Bil je bolan. Zbolel je za posvetnostjo. Posvetnost preoblikuje duše. Zaradi nje se izgubi zavest o resničnosti. Ljudje živijo v nekakšnem umetnem svetu, ki so ga ustvarili sami. Posvetnost omrtviči dušo. Zato ta posvetni mož, o katerem pripoveduje prilika, ni bil sposoben videti resničnosti.

Posvetnost je grešno stanje duše
Resničnost pa je tisto, kar živijo mnogi reveži, ki so poleg nas, katerih življenje je težko. Toda če imam posvetno srce, tega ne bom nikdar razumel. S posvetnim srcem ni mogoče razumeti potreb in stisk drugih. S posvetnim srcem se lahko gre v cerkev, lahko se moli, lahko se dela mnogo stvari. A spomnimo se, da je Jezus po zadnji večerji Očeta prosil, naj učence varuje, da ne bi podlegli svetu, da ne bi padli v posvetnost. Le-ta je več kot zgolj greh: Je grešno stanje duše.

Posvetni ljudje izgubijo svoje ime
V priliki torej vidimo prekletstvo človeka, ki zaupa v svet, in blagoslov tistega, ki zaupa v Gospoda. Bogat človek svoje srce oddalji od Boga. Njegova duša je zapuščena, je kot slana zemlja, kjer nihče ne more živeti. Kajti posvetni ljudje so v resnici sami s svojo sebičnostjo. Imajo bolno srce, tako zelo navezano na posveten način življenja, da le stežka ozdravi. Revež v priliki ima ime - Lazar, medtem ko ga bogati človek nima. Posvetni ljudje izgubijo svoje ime. So le posamezniki v premožni družbi, ki ne potrebujejo ničesar.

Jezus je govoril jasno
Bogati človek iz prilike se je po smrti znašel v podzemeljskih mukah. Abrahama je prosil, da bi koga od mrtvih poslal posvarit njegove še živeče sorodnike. A Abraham mu je odgovoril, da če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, jih ne bo prepričal niti nekdo, ki bi vstal od mrtvih. Posvetni ljudje si želijo posebnih razodetij. Vendar pa je v Cerkvi vse jasno. Jezus je govoril jasno, ko je pokazal pravo pot.

Nismo sirote
A na koncu prilike vseeno najdemo besede tolažbe. Ko je tisti ubogi posvetni človek v mukah prosil, če bi mu lahko Lazar prinesel malo vode in mu tako pomagal, mu je Abraham odgovoril: 'Otrok, spomni se …' Abraham je lik Boga, Očeta. Posvetni ljudje so izgubili ime, tudi mi smo ga izgubili, če imamo posvetno srce. Toda nismo sirote. Vse do konca, vse do zadnjega trenutka imamo gotovost, da imamo Očeta, ki nas čaka. Zaupajmo se mu. Sredi vse te posvetnosti nas imenuje 'otrok': Nismo sirote.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 5.3.2015)

Papež Frančišek: Posvetnost zatemni naše oči

Papež sprejel člane Akademije za življenje: Paliativna oskrba je pomembna pri skrbi za ostarele