Bogoslužje – resnična Kristusova navzočnost
»Bogoslužje je živo zaradi žive navzočnosti Njega, ki je s svojo smrtjo uničil smrt in nam z vstajenjem povrnil življenje. Brez resnične navzočnosti Kristusove skrivnosti, ni nobene bogoslužne vitalnosti. Kakor brez srčnega utripa ni človeškega življenja, tako brez utripajočega Kristusovega srca ne obstaja bogoslužno dejanje. Kar opredeljuje bogoslužje je namreč ravno aktualizacija duhovništva Jezusa Kristusa v svetih znamenjih oziroma darovanje njegovega življenja vse do razprtja rok na križu; duhovništva torej, ki je navzoče preko obredov in molitev, v njegovem Telesu in Krvi, a tudi v osebi duhovnika, v oznanjanju Božje besede, v zboru, ki je zbran v molitvi v njegovem imenu. Med vidnimi znamenji nevidne Skrivnosti je oltar, znamenje Kristusa, živega kamna, ki so ga zidarji zavrgli, a ki je postal vogelni kamen duhovne zgradbe. Oltar je zato središče, proti kateremu je v naših cerkvah usmerjena pozornost. Proti oltarju je obrnjen pogled duhovnika in vernikov. Na oltar se položi daritev Cerkve, ki jo Duh zakramentalno posveti kot zakrament Kristusove žrtve. Na oltarju se posvetita kruh življenja in kelih zveličanja, da bi vsi v Kristusu postali eno telo in en duh.

Bogoslužje – življenje za vse Božje ljudstvo
Bogoslužje je življenje za vse ljudstvo Cerkve. Bogoslužje je namreč po svoji naravi ljudsko in ne klerikalno, je dejanje za ljudstvo, a tudi dejanje od ljudstva. Cerkev v molitvi sprejema vse tiste, ki s srcem poslušajo evangelij, ne da bi kogarkoli odvrgla: poklicani so mali in veliki, bogati in revni, otroci in ostareli, zdravi in bolni, pravični in grešniki. Bogoslužni zbor v Kristusu preseže starost, raso, jezik in narodnost. Ljudska razsežnost bogoslužja nas spominja, da je to vključujoče in ne izključujoče, je spodbujevalec občestva z vsemi, kliče vsakega z njegovim poklicem in izvirnostjo, naj prispeva k izgrajevanju Kristusovega telesa. Evharistija ni zakrament 'za mene', ampak je zakrament mnogih, ki oblikujejo eno samo telo, zvesto sveto Božje ljudstvo. Ne smemo pozabiti, da je predvsem bogoslužje tisto, ki izraža pietas vsega Božjega ljudstva, kar se kaže v različnih ljudskih pobožnostih, ki naj bodo ovrednotene in spodbujane v skladu z bogoslužjem.

Bogoslužje – življenje in ne ideja
Bogoslužje je življenje in ne neka ideja, ki bi jo morali razumeti. Vodi nas v življenje izkušnje, ki spreminja način razmišljanja in vedenja, ne pa v kopičenje idej o Bogu. Bogoslužno obredje ni samo neka doktrina, ki jo je treba razumeti, ali obred, ki ga je treba opraviti. Seveda je tudi to, a na nek drug način, bistveno drugačen. Bogoslužje je izvir življenja in luči za našo pot vere. Duhovna premišljevanja so nekaj drugega kot bogoslužje, ki pomeni vstopiti v skrivnost Boga. Velika razlika je med reči, da Bog obstaja, in čutiti, da nas Bog ljubi, takšne kot smo, tukaj in zdaj. V bogoslužni molitvi izkusimo občestvo, ki mu ne daje pomen abstraktna misel, ampak dejanje. Obredi in molitve zaradi tistega, kar so, in ne zaradi razlag, ki jim jih mi damo, tako postanejo šola krščanskega življenja, ki je odprta za vse, ki imajo ušesa, oči in srce razprta za učenje poklicanosti in poslanstva Jezusovih učencev.

Bogoslužna reforma
Spominjamo se 70. obletnice ustanovitve Centra za liturgično delovanje (CAL). V tem dolgem obdobju so se v zgodovini Cerkve, predvsem pa v zgodovini bogoslužja, zgodili bistveni dogodki. Izpostavil bi predvsem drugi vatikanski koncil in z njim povezano bogoslužno reformo. Smer reforme, ki jo je zastavil koncil v skladu z zdravo tradicijo in upravičenim napredkom, je našla svojo obliko v bogoslužnih knjigah, ki jih je odobril Pavel VI. in so bile med koncilskimi očeti dobro sprejete. Praktično izvajanje, vodeno s strani škofovskih konferenc posameznih držav, se še vedno udejanja, kajti ni dovolj popraviti bogoslužne knjige, da bi obnovili miselnost. Knjige, spremenjene v skladu z normami dekretov drugega vatikanskega koncila, vključujejo proces, ki zahteva čas, zvesto sprejemanje, praktično poslušnost, modro bogoslužno izvajanje najprej s strani duhovnikov, a tudi ostalih, kot so cerkveni pevci ter vsi, ki sodelujejo pri bogoslužju. Bogoslužna vzgoja pastirjev in vernikov je izziv, h kateremu je treba pristopati vedno znova. Tudi danes si je treba prizadevati v tej smeri.« (Papež Frančišek udeležencem 68. narodnega liturgičnega tedna, ki je potekal v Rimu v organizaciji Centra za liturgično delovanje; Vatikan, 24.8.2017)

Papež: ​Bogoslužje je živo zaradi žive Kristusove navzočnosti

 Papež v video sporočilu zapornikom-študentom v Argentini: Upanje premaga vse težave

Papež v tvitu: Biti moški in ženske Cerkve pomeni biti moški in ženske občestva