Jezus ozdravi gluhonemega

Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. (Mr 7,31-35) 

Drugi odlomki, ko Jezus ozdravlja:

Mr 5,22-42, Jn 4,43-54, Mr 1,29-34, 40-45, Mt 9,1-8, ...

Jezus z vsem, kar dela in govori, kaže na to, da je pozoren na zdravje drugega. Njegova pozornost do bolnih je čudovita. Pri njem je videti izredno intimo, izredno rahločutnost do tistega, ki je bolan. Vsakemu se posveti, ne naredi tega mimogrede. Človeka vidi v njegovi stiski in skuša scela stopiti v njegov svet doživljanja in bolečine. Zdravje tudi povezuje z grehom. Večkrat odpušča grehe in hkrati ozdravlja. Kot bi že takrat povezoval to, čemur danes rečemo, da so bolezni psihosomatske.

Jezus se je dotikal bolnikov, bil pozoren na njihove rane, mi pa pred njimi pogosto bežimo. Ko pridemo na obiske bolnikov, se pogosto izogibamo besede o bolezni ali smrti. Jezus se ne boji se ranjenega telesa. Vedno se dotakne bistva. Ustavi se ob človeku in mu pride na proti s srcem, s pogledom, z dotikom, z bližino. Vse to je za bolezen: od sočutja, do telesne skrbi, nikakor pa ne beg. Videti drugega v tej telesni stiski in biti sočuten, pomagati drugemu, ko je bolan, ko potrebuje čisto telesno pomoč, … to je delo usmiljenja.