Jezus naredi prvi čudež na svatbi
»Evangelist Janez na začetku svojega evangelija opisuje prizor na svatbi v Kani, kjer sta bila tudi Devica Marija in Jezus s svojimi prvimi učenci (Jn 2,1-11). Jezus ne samo, da je bil na svatbi, ampak je rešil praznovanje s čudežem vina. Prvo od svojih izrednih znamenj, s katerimi je razodel svojo slavo, je naredil v okviru zakonske zveze. To je bila gesta velike naklonjenosti do tiste porajajoče se družine, ki je bila spodbujena z Marijino materinsko skrbnostjo. V prizoru iz Geneze Bog konča svoje delo stvarjenja in naredi svojo največjo mojstrovino, to sta moški in ženska. Jezus pa začne s svojimi čudeži ravno pri tej mojstrovini, na poročni svatbi moškega in ženske. Jezus nas tako uči, da je mojstrovina neke družbe ravno družina: sta moški in ženska, ki se ljubita. To je največja mojstrovina!
Danes vedno manj poročenih
Od časa svatbe v Kani so se spremenile mnoge stvari, a tisto Kristusovo znamenje vsebuje sporočilo, ki je vedno veljavno. Danes se zdi, da ni lahko govoriti o poroki kot praznovanju, ki se obnavlja skozi čas, v različnih obdobjih celotnega življenja zakoncev. Dejstvo je, da se osebe vedno manj poročajo. V mnogih državah narašča število ločitev, zmanjšuje se število otrok. Težava, da bi ostali skupaj, bodisi kot par bodisi kot družina, vodi v vedno pogostejšo in naglo prekinitev vezi, otroci pa so prvi, ki morajo prenašati posledice. Pri ločitvi najbolj trpijo otroci. Če od majhnega doživljaš, da je zakon vez 'za določen čas', bo zate nezavedno ostal ravno to. In dejansko so mnogi mladi nagnjeni k temu, da se odrečejo sami zamisli o nepreklicni zvezi in dolgotrajni družini. Treba je resno premisliti, zakaj se mnogi mladi ne želijo poročiti.
Zakaj se mladi ne poročajo?
To, da se mladi nočejo poročiti, predstavlja v današnjem času zaskrbljenost. Zakaj se mladi ne poročajo? Zakaj pogosto raje samo živijo skupaj in velikokrat samo z 'delno odgovornostjo'? Zakaj imajo mnogi, tudi krščeni, bolj malo zaupanja v zakon in družino? To je pomembno razumeti, če želimo, da bodo mladi lahko našli pravo pot.
Težave niso samo ekonomske narave, čeprav so tudi te resne. Mnogi menijo, da je spremembo, ki se je zgodila v zadnjih desetletjih, sprožila emancipacija žensk, vendar ta argument ne drži, je žalitev in ni resničen. Gre za obliko maskilizma, ki želi vedno dominirati nad žensko. Ni ravno lepo, ko pravimo, da je kriva ženska, ker je Eva dala Adamu sadež iz drevesa v raju. V resnici bi skoraj vsi moški in ženske želeli čustveno in stabilno varnost, trden zakon in srečno družino. Družina je med mladimi na vrhu vsega, kar jim je všeč, a zaradi strahu, da bi naredili napako, mnogi o tem sploh nočejo razmišljati. Čeprav so kristjani, ne mislijo na zakrament zakona, edinstveno in neponovljivo znamenje zaveze, ki postane pričevanje vere. Morda je ravno ta strah, da bi jim spodletelo, največja ovira, da bi sprejeli Kristusovo besedo, ki zakonski zavezi in družini obljublja njegovo milost.
Pričevati o blagoslovljeni zakonski zvezi
Najbolj prepričljivo pričevanje o blagoslovu krščanskega zakona je dobro življenje krščanskih zakoncev in družine. Ni boljšega načina, da se izrazi lepota zakramenta! Zakon, ki ga je posvetil Bog, varuje tisto vez med možem in ženo, ki jo je Bog blagoslovil, ko je ustvaril svet. Je izvir miru in dobrega za vse zakonsko in družinsko življenje. Na začetku krščanstva je to veliko dostojanstvo vezi med možem in ženo prekinilo zlorabo, ki je do takrat bila normalna, da je namreč mož lahko odslovil svojo ženo, tudi pod pretvezo in na poniževalen način. Evangelij družine, ki oznanja ravno ta zakrament, je premagal kulturo običajnega 'odslavljanja' žensk.
Krščansko seme radikalne enakosti med zakoncema mora danes roditi nove sadove. Pričevanje o družbenem dostojanstvu zakonske zveze bo postalo prepričljivo ravno po tej poti, poti pričevanja, ki privlači, poti vzajemnosti in komplementarnosti med zakoncema. Zato moramo kot kristjani glede tega postati vedno bolj zahtevni. Na primer, ko gre za zagovarjanje pravice do enakega plačila za enako delo; prepoznavanje materinstva žensk in očetovstva moških kot bogastva, ki je vedno pomembno in predvsem v dobro otrok… Vrlina gostoljubnosti krščanskih družin je ključnega pomena v današnjem času, predvsem v razmerah revščine, pripadanja in družinskega nasilja.
Kristjani se poročijo tudi v dobro vse družbe
Dragi bratje in sestre, ne bojmo se povabiti Jezusa za poročno svatbo! Ne bojmo se povabiti Jezusa na svoj dom, da bi bil z nami in varoval družino. In prav tako njegovo mater Marijo. Ko se kristjani poročijo 'v Gospodu', so preoblikovani v učinkovito znamenje Božje ljubezni. Kristjani se ne poročijo samo zaradi sebe. Poročijo se v Gospodu in v dobro vse skupnosti in vse družbe. O tej poklicanosti krščanskega zakona pa bom govoril med naslednjo katehezo.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 29.4.2015)