»Evangelij današnje nedelje iz 18. poglavja Matejevega evangelija predstavlja temo bratskega opominjanja v skupnosti vernikov, torej kako naj opomnim drugega kristjana, da je storil nekaj slabega. Jezus nas uči, če moj krščanski brat greši zoper mene, me prizadene, moram do njega uporabiti krščansko ljubezen, najprej se osebno pogovoriti z njim in mu razložiti, da to, kar je rekel ali storil, ni v redu. In če me brat ne posluša? Jezus predlaga nadaljnje posredovanje. Najprej se vrni k njemu še z dvema ali tremi osebami in govori z njim, da se bo bolj zavedal napake, ki jo je storil. Če pa kljub temu ne sprejme opomina, je potrebno povedati skupnosti. Če pa tudi skupnosti ne posluša, potem mu je potrebno dati čutiti ta prelom in ločitev, ki ju je on sam povzročil, ko ni več v občestvu z brati in sestrami v veri.
Koraki te poti kažejo na prizadevanje, ki ga Gospod zahteva od svoje skupnosti pri spremljanju tistega, ki pogreši in sicer zato, da se ta ne bi pogubil. Pri tem se je potrebno v skupnosti predvsem izogniti razburjanju ob tem ter opravljanju. Da se temu izognemo, najprej: 'Pojdi in ga posvári na štiri oči' (v. 15). To pa z držo obzirnosti, previdnosti, ponižnosti, z vso pozornostjo do tistega, ki je grešil in se tako izognemo temu, da bi besede brata ranile ali ubile. Saj veste, da besede tudi ubijajo! Ko nekoga obrekujem, ko nekoga po krivici kritiziram, ko s svojim jezikom brata 'odiram', s tem ubijem dobro ime drugega. Tudi besede ubijajo. To vzemimo zelo zares. Ta razsodnost, da govorimo z njim na samem, je potrebna tudi zato, da ne ponižujemo po nepotrebnem grešnika. Sama se pogovorita, nihče tega ne bo opazil in vsega bo konec. V luči te zahteve razumemo tudi nadaljnje posredovanje, ki predvideva vključitev nekaterih prič ali celo skupnosti. Namen je pomagati osebi, da se zaveda, kaj je storila in da je s svojim grehom prizadela, ne samo enega temveč vse, pa tudi pomagati nam samim, da se osvobodimo jeze ali zamere, ki povzročata samo slabo, tiste zagrenjenosti srca, ki nas iz jeze in zamere vodi v zmerjanje ter žaljivo napadanje drugega. Zares grdo je, če iz ust kristjana pride zmerjanje ali žaljiv napad. Grdo je! Ste razumeli? Nobenega zmerjanja. Zmerjanje ni krščansko. Ste razumeli? Zmerjanje ni krščansko!
Dejansko smo pred Bogom vsi grešniki in potrebni odpuščanja. Vsi. Jezus nam je namreč rekel, naj ne sodimo. Bratsko opominjanje je en vidik ljubezni in občestvenosti, ki mora prevladovati v krščanski skupnosti. To je medsebojna pomoč, ki si jo lahko in moramo nuditi. Opominjanje brata je usluga, ki je mogoča ter učinkovita le, če ta, ki opominja, prizna, da je grešnik in s tem potreben Gospodovega odpuščanja. Ista vest, po kateri prepoznam napako drugega, opominja najprej mene, da sem grešil in to velikokrat.
Na začetku maše smo zato vsakič povabljeni priznati pred Gospodom, da smo grešniki in z besedami ter kretnjami iz srca izraziti iskreno kesanje. Rečemo namreč: 'Usmili se me, Gospod. Grešnik sem! Vsemogočnemu Bogu izpovem svoje grehe'. Ne rečemo: 'Usmili se tega, ki je ob meni, ali te, ki je grešnica.' Ne! Usmili se mene! Vsi smo grešniki ter potrebni Gospodovega odpuščanja. Sveti Duh je, ki govori našemu duhu in ki nam v luči Jezusove besede da prepoznati naše krivde. Jezus sam je, ki nas vse vabi - svetnike in grešnike, na svoj obed, saj nas zbira s križišč, z različnih situacij življenja (prim. Mt 22,9-10). Med pogoji za vse udeležence evharističnega slavja sta dva temeljna, dva pogoja, da gremo vredno k sveti maši: zavest, da smo vsi grešniki ter da Bog vsem podarja svoje usmiljenje. To sta dva pogoja, ki na široko odpreta vrata, da vredno pristopimo k sv. maši. Na to se moramo tudi vedno spomniti, preden gremo k bratu, da ga bratsko opomnimo.
Vse to prosimo na priprošnjo Blažene Device Marije. Jutri bomo namreč obhajali liturgični praznik njenega rojstva.« (Papež Frančišek v nagovoru pred molitvijo Angelovega čaščenja na Trgu sv. Petra, 7.9.2014)