»Današnje prvo berilo pripoveduje o trenutku, ko je bilo izraelsko ljudstvo osvobojeno iz izgnanstva. Bog je obiskal svoje ljudstvo in ga pripeljal nazaj v Jeruzalem. Beseda 'obiskati' je pomembna v zgodovini odrešenja, saj je vsaka osvoboditev, vsako dejanje Božjega odrešenja, obisk.
Ko nas Gospod obišče, nam da veselje, torej nas povede v stanje tolažbe. To je, žeti v veselju… Da, sejali so jokajoč, sedaj pa jih je Gospod potolažil in jim dal to duhovno tolažbo. Tolaženje pa se ni dogajalo samo v tistem času, saj je stanje duhovnega življenja vsakega kristjana. Vse Sveto pismo nas uči o tem. Čakajmo torej na Božji obisk vsakega od nas. So pa bolj šibki trenutki in so močnejši trenutki, toda Gospod nam da vedno čutiti svojo navzočnost z duhovno tolažbo tako, da nas napolni z veseljem.
Na ta dogodek pa je potrebno čakati s krepostjo, ki je najponižnejša od vseh, to je upanje, ki je običajno majhno, včasih pa je močno, kakor žerjavica pod pepelom. Tako kristjan živi v 'napetosti' do srečanja z Bogom, do tolažbe, ki jo da to srečanje z Gospodom. Če kristjan ni v 'napetosti' do tega srečanja, je 'zaprt' kristjan, postavljen v skladišče življenja in ne ve kaj početi. Pri tem pa je pomembno prepoznati tolažbo, saj so namreč lažni preroki, ki se zdi, da nas tolažijo, v resnici pa nas varajo. Resničnega veselja se ne da kupiti.
Gospodova tolažba se te dotakne od znotraj in te premakne, poveča dejavno ljubezen, vero, upanje in te tudi privede do jokanja nad svojimi grehi. Podobno je to tudi tedaj, ko gledamo Jezusa in njegovo trpljenje, jokamo z njim. Ti pa tudi povzdigne dušo za Božje stvari in tudi pomiri dušo z Gospodovim mirom. Takšna je resnična tolažba. Ni pa zabava - da se imamo lepo. Zabava, imeti se lepo, ni nekaj slabega, lahko je nekaj dobrega, saj smo ljudje, moramo jo imeti. Toda tolažba te zajame, saj čutimo in prepoznamo Božjo navzočnost: 'To je Gospod'.
Z molitvijo se zahvalimo Gospodu, ki gre 'mimo', da bi nas obiskal in nam pomagal iti naprej, upati, nositi križ. Prejeto tolažbo pa je potrebno ohranjati. Res je, tolažba je močna in ni je mogoče ohraniti takšno, saj je trenutek, zapusti pa svoje sledi. Te sledi pa lahko ohranjamo s spominom, ohranjati jo, kakor je ljudstvo ohranjalo to osvoboditev: 'Mi smo se vrnili v Jeruzalem, ker nas je iz sužnosti osvobodil On.' Torej čakati na tolažbo, prepoznati jo in jo ohranjati. In ko mine ta močan trenutek, kaj ostane? Mir. In mir je zadnji nivo tolažbe.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 25.9.2017)
Papež Frančišek: Čakati na tolažbo, prepoznati jo in jo ohranjati. Njen zadnji nivo pa je mir