»'Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju.' Te besede je Jezus namenil prebivalcem Nazareta, svojim rojakom. Med njimi ni mogel narediti nobenega čudeža, ker niso imeli vere. Pri tem je Jezus spomnil na dva svetopisemska dogodka. Prvi je čudež ozdravitve gobavega Sirca Naamàna v času preroka Elizeja; drugi pa je srečanje preroka Elije z vdovo iz Sarepte na Sidónskem, ki je bila rešena hude lakote. Gobavci in vdove so bili v tistem času odrinjeni na rob. Pa vendar sta bila ta dva, ko sta sprejela preroka, rešena. Prebivalci Nazareta pa Jezusa nasprotno niso sprejeli, ker so bili tako zelo gotovi v svojo vero, v svoje izpolnjevanje zapovedi, da niso čutili potrebe po zveličanju.
To je drama izpolnjevanja zapovedi brez vere: 'Jaz se bom zveličal sam, ker grem vsako soboto v sinagogo, se poskušam pokoravati zapovedim, zato naj le-ta ne hodi in mi govori, da sta bila tista gobavec in vdova boljša od mene!' Spomnimo se, da sta bila ta dva odrinjena. A Jezus nam govori: 'Glej, če nisi potisnjen na rob, če se ne počutiš na obrobju, ne boš zveličan.' Ponižnost, pot ponižnosti je: počutiti se tako odrinjeni, da potrebujemo Gospodovo zveličanje. Le On rešuje, ne naše izpolnjevanje zapovedi.
To prebivalcem Nazareta ni bilo všeč, zato so se razjezili in hoteli Jezusa ubiti. Ista jeza se je na začetku polotila tudi Naamàna. Zdelo se mu je namreč smešno in ponižujoče, ko ga je Elizej povabil, naj se sedemkrat okopa v reki Jordan in bo tako ozdravljen gobavosti. Gospod je od njega zahteval gesto ponižnosti, da bi ubogal kot otrok, naredil nekaj smešnega. Zato je sprva ogorčeno odšel. Nato so ga služabniki prepričali, da se je vrnil in naredil, kar mu je prerok poprej naročil. To dejanje ponižnosti ga je ozdravilo. To pa je tudi današnje sporočilo za ta postni čas: če želimo bili zveličani, moramo izbrati pot ponižnosti.
Marija v svoji himni ne reče, da je zadovoljna, ker se je Bog ozrl na njeno devištvo, njeno dobroto in njeno milino, mnoge kreposti, ki jih je imela. Ne. Pač pa, ker se je Bog ozrl na ponižnost svoje dekle, na njeno majhnost. To je tisto, kar gleda Gospod. In moramo se naučiti te modrosti odrinjenosti na rob, da bi nas Gospod tako našel. Ne bo nas našel sredi naših gotovosti, ne. Tja Gospod ne pride. Našel nas bo v odrinjenosti, v naših grehih, v naših napakah, v naših potrebah, da bi bili duhovno ozdravljeni, da bi bili zveličani. Tam nas bo Gospod našel.
To pa je pot ponižnosti. Krščanska ponižnost ne pomeni, reči: 'Jaz ne služim ničemur.' V tem se lahko skriva nadutost. Krščanska ponižnost pomeni povedati resnico: 'Sem grešnik.' To je naša resnica. Obstaja pa še ena resnica, ta je, da nas Bog rešuje. A rešuje nas tam, kjer smo odrinjeni, ne v naši gotovosti. Prosimo za milost, da bi imeli to modrost, kako biti potisnjeni na rob; milost ponižnosti, da bi prejeli Gospodovo zveličanje.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 24.3.2014)
Papež Frančišek med jutranjo mašo: Gospod nas najde v odrinjenosti, v naših grehih in napakah
»Dragi prijatelji, v vsakodnevnem opravljanju naše službe, imejmo vedno pred sabo Kristusovo meso, ki je navzoče v revnih, trpečih, otrocih, tudi nezaželenih, v osebah s fizičnimi ali psihičnimi motnjami v razvoju, v ostarelih.« (Papež Frančišek članom Papeškega sveta za zdravstvene delavce, v Vatikanu, 24.3.2014)
Papež v sporočilu južnosudanski škofiji Juba: Brez miru ni razvoja