Mati Cerkev nas z zgledom uči usmiljenja
»Dober vzgojitelj se osredotoči na bistveno. Ne izgublja se v detajlih, ampak želi posredovati to, kar je zares pomembno, da bi otrok ali učenec našel življenjski smisel in veselje. V skladu z evangelijem, je bistvenega pomena usmiljenje. Bistvo evangelija je usmiljenje. Bog je poslal svojega Sina, Bog je postal človek, da bi nas rešil, torej dal svoje usmiljenje. Kot jasno pravi Jezus, ko učencem povzame svoj nauk: 'Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!' (Lk 6,36) Ali lahko torej obstaja kristjan, ki ni usmiljen? Ne more. Kristjan mora obvezno biti usmiljen, saj je to središče evangelija. Cerkev, ki je zvesta temu nauku, ne more, da ne bi ponavljala tega svojim otrokom: 'Bodite usmiljeni, kot je to Oče in kot je to bil Jezus.'
Cerkev se torej vede kakor Jezus. Ne daje teoretičnih lekcij o ljubezni in usmiljenju. Po svetu ne širi filozofije ali poti modrosti. Seveda je krščanstvo tudi vse to, ampak posledično, posredno. Mati Cerkev, kakor Jezus, uči z zgledom, besede pa služijo za osvetlitev pomena njenih dejanj.
Dati jesti lačnemu, dati piti žejnemu, obleči nagega
Mati Cerkev nas uči, da damo jesti in piti lačnemu in žejnemu, da oblečemo nagega. In to dela z zgledom številnih svetnikov in svetnic, ki so to počeli na zgleden način; to prav tako počne z zgledom številnih očetov in mater, ki učijo svoje otroke, da je to, kar imamo v izobilju, namenjeno tistemu, ki mu manjka osnovno. To je pomembno vedeti! V najbolj preprostih krščanskih družinah je bilo pravilo gostoljubnosti vedno sveto: nikoli ne manjka en krožnik in ena postelja za tistega, ki je v stiski.
Biti blizu bolniku
Mati Cerkev uči, da smo blizu bolniku. Koliko svetnikov in svetnic je služilo Jezusu na ta način! In koliko preprostih moških in žensk vsak dan opravlja to delo usmiljenja v bolniški sobi ali v domu za ostarele ali pa v domači hiši, ko pomagajo bolni osebi.
Biti blizu zaporniku
Mati Cerkev nas prav tako uči, da smo blizu tistemu, ki je v zaporu. Vsak med nami je zmožen storiti isto, kar je storil tisti moški ali tista ženska v zaporu. Vsi smo zmožni grešiti in se zmotiti v življenju. Usmiljenje premaga vsak zid, vsako oviro in ti v zaporu vedno pokaže obličje človeka, osebe. Usmiljenje je tisto, ki spremeni srce in življenje, ki lahko prerodi osebo in ji omogoči, da se na nov način vključi v družbo.
Biti blizu zapuščenemu
Mati Cerkev uči biti blizu tistemu, ki je zapuščen in umira sam. To je na ulicah Kalkute počela bl. m. Tereza in to počnejo mnogi kristjani, ki se ne bojijo stisniti roke tistemu, ki zapušča ta svet. Tudi tu usmiljenje daje mir tistemu, ki odhaja, in tistemu, ki ostaja. Tako čutimo, da je Bog večji od smrti, in da je s tem, ko ostajamo v Njem, tudi zadnje slovo 'nasvidenje'. To je dobro razumela bl. m. Tereza. Govorili so ji, da izgublja čas, a ona je na cesti našla umirajoče ljudi, ki so jim podgane že jedle telo, jih odnesla v hišo, da bi umrli čisti, mirni, negovani, v miru. Govorila jim je, 'nasvidenje', in kot ona tudi mnogi drugi moški in ženske. Sedaj jih čakajo, da jim odprejo vrata v nebesa.
Dragi bratje in sestre, tako je Cerkev mati, ko svoje otroke uči del usmiljenja. Te poti se je naučila od Jezusa, naučila se je, da je to bistveno za zveličanje. Ni dovolj ljubiti tistega, ki nas ljubi. Jezus pravi, da tako delajo pogani. Ni dovolj delati dobro tistemu, ki nam dela dobro. Da bi spremenili svet na bolje, je treba delati dobro tistemu, ki nam tega ni zmožen povrniti, kot je to storil Oče z nami, ko nam je poslal Jezusa. Mi za naše odrešenje nismo plačali ničesar, prejeli smo ga zastonj. Delati dobro, ne da bi pričakovali kaj v zameno; tako je storil Oče z nami in mi moramo storiti enako. Kako lepo je živeti v Cerkvi, naši materi Cerkvi, ki nas uči stvari, ki nas jih je učil Jezus. Zahvalimo se Gospodu za milost, da imamo za mater Cerkev, ki nas uči poti usmiljenja, ki je pot življenja.« (Papež Frančišek med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 10.9.2014)
Papež Frančišek med splošno avdienco: Cerkev je mati, ki nas uči dela usmiljenja