Tako bomo zmeraj z Gospodom – resnična svatba
»Kaj se bo zgodilo z Božjim ljudstvom na koncu? Kaj se bo zgodilo z vsakim izmed nas? Kaj naj pričakujemo? Apostol Pavel je kristjane iz skupnosti v Tesaloniki, ki so si zastavljali ista vprašanja, opogumil in jim izrekel besede, ki so med najlepšimi v Novi zavezi: ‘Tako bomo zmeraj z Gospodom.’ (1 Tes 4,17) To so preproste besede, v katerih je strnjeno veliko upanje. Janez pa je v knjigi Razodetja poslednjo, dokončno razsežnost opisal z besedami: ‘Novi Jeruzalem, ki je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina.’ (Raz 21,2) To je torej tisto, kar nas čaka. In to je tudi Cerkev: Je Božje ljudstvo, ki hodi za Gospodom Jezusom in ki se dan za dnem pripravlja na srečanje z njim, kot nevesta s svojim ženinom. Takrat bo namreč čisto prava svatba. Da, kajti Kristus, ki je postal človek, kakor mi, in je iz vseh nas naredil eno z njim, se je s svojo smrtjo in s svojim vstajenjem resnično poročil z nami in je iz nas, kot svojega ljudstva, naredil svojo nevesto. In to ni nič drugega kakor izpolnitev načrta občestva in ljubezni, katerega je Bog stkal tekom celotne zgodovine, zgodovine Božjega ljudstva in tudi zgodovine vsakega posebej.

Cerkev kot mesto: simbol sobivanja in človeške odnosnosti
Janez pravi, da je v Cerkvi, Kristusovi nevesti, viden ‘novi Jeruzalem’. To pomeni, da je Cerkev poklicana postati mesto, v prvi vrsti simbol sobivanja in človeške odnosnosti. Lepo je kontemplirati sugestivno podobo, prav tako v knjigi Razodetja, vseh ljudstev in narodov, zbranih v tem mestu, ki bo kot Božji šotor. Tam ne bo več osamljenosti, zanemarjanja ali razlikovanja, ne družbenega, ne etničnega in ne verskega, ampak bomo vsi eno v Kristusu.

Krščansko upanje je goreče pričakovanje
Ob pogledu na to neverjetno in čudovito podobo naše srce ne more, da se ne bi počutilo globoko potrjeno v upanju. Krščansko upanje ni preprosto neka želja, ni optimizem. Za kristjana je upanje pričakovanje, goreče pričakovanje, navdušeno nad poslednjo in dokončno izpolnitvijo skrivnosti, skrivnosti Božje ljubezni, v kateri smo prerojeni in v kateri že živimo. Je tudi pričakovanje nekoga, ki prihaja. To je Kristus Gospod, ki je vedno bliže nas, dan za dnem, in ki prihaja, da bi nas na koncu uvedel v polnost svojega občestva in svojega miru.

Smo zares priče tega pričakovanja, tega upanja?
Cerkev ima zatorej nalogo, da svetilko upanja ohranja prižgano in dobro vidno. Tako bo le-ta lahko še naprej svetila kot zanesljivo znamenje zveličanja in bo celotnemu človeštvu razsvetljevala pot, ki vodi k srečanju z usmiljenim Božjim obličjem. Tisto, kar pričakujemo, je, da se vrne Jezus. Cerkev, nevesta, pričakuje svojega ženina.

Zelo iskreno pa se moramo vprašati: Smo zares svetle in verodostojne priče tega pričakovanja, tega upanja? Naše skupnosti še vedno živijo v znamenju prisotnosti Gospoda Jezusa in v prisrčnem pričakovanju njegovega prihoda, ali se zdijo utrujene, otopele pod težo napora in obupovanja? Smo tudi mi v nevarnosti, da bi ostali brez olja vere, olja veselja? Tega se moramo varovati.

Prosimo Devico Marijo, Mater upanja in Kraljico nebes, da bi nas vedno ohranjala v drži poslušanja in pričakovanja ter bi tako že sedaj lahko bili prežeti s Kristusovo ljubeznijo in bi bili nekoč soudeleženi v veselju brez konca, v polnem občestvu z Bogom. Ne pozabimo, da bomo tako zmeraj z Gospodom, kot je Pavel s preprostimi in lepimi besedami, ki vabijo k upanju, pisal Tesaloničanom.” (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 15.10.2014)

Papež med splošno avdienco: Cerkev kot nevesta pričakuje svojega ženina