Daj času čas
Človek se lahko tudi v težki situaciji odzove na Božji način. Gre le za vprašanje časa. Pustiti si mora čas, da ga prepoji Jezusovo čutenje. Kaj to pomeni, lahko razberemo iz odlomka iz Apostolskih del. Ta pripoveduje, kako so apostole postavili pred veliki zbor. Obtoženi so bili oznanjevanja tistega evangelija, katerega učitelji postave niso hoteli slišati. Vseeno je eden od njih, Gamaliel, na odkrit način predlagal, da bi jih pustili na miru. To je utemeljil s podobnimi primeri iz preteklosti in razložil, da bo nauk apostolov, če je od ljudi, propadel; kar pa se ne bo zgodilo, če je od Boga. Veliki zbor je sprejel Gamalielov predlog. To pomeni, da se je odločil 'vzeti si čas'. Ni se odzval s sledenjem nagonskemu občutku sovraštva. To pa je tudi pravo zdravilo za vsakega človeka: Daj času čas.
Čas stvari postavi v harmonijo
To nam pomaga, kadar imamo hudobne misli proti drugim, slabe občutke, kadar čutimo antipatijo, sovraštvo. Ne smemo jih pustiti rasti. Moramo se ustaviti in dati času čas: Čas stvari postavi v harmonijo in nam pomaga videti pravično. Če pa se odzoveš v trenutku besa, boš nedvomno krivičen. Krivičen boš. In tako boš naredil slabo tudi sebi. V trenutku skušnjave si moramo vzeti čas.
Kadar kuhamo zamero, je neizogibno, da bo ta izbruhnila v žalitev ali vojno. S temi slabimi občutki proti drugim se borimo proti Bogu. Bog tudi druge ljubi, ljubi harmonijo, ljubi ljubezen, ljubi dialog in ljubi skupno hojo. Tudi meni se vedno zgodi, da kadar mi nekaj ni všeč, moj prvi občutek ni Božji, ampak je slab. Ustavimo se in dajmo prostor Svetemu Duhu, da bi nam pomagal doseči pravičnost in mir.
Do ponižnosti se nikoli ne pride brez ponižanja
Apostoli so veliki zbor, potem ko so bili prebičani, zapustili veseli, da so trpeli zasramovanje zaradi Jezusovega imena. Ponos prvih pripelje do želje, da bi druge ubili; ponižnost, tudi ponižanje, pa te naredi bolj podobnega Jezusu. To je nekaj, o čemer ne razmišljamo. V tem trenutku, v katerem je mnogo naših bratov in sester mučenih zaradi Jezusovega imena, so le-ti v tem položaju: v tem trenutku imajo veselje, da so trpeli zasramovanje in tudi smrt zaradi Jezusovega imena. Da bi ubežali ponosu prvih, imamo eno samo pot. Odpreti moramo srce ponižnosti. Do ponižnosti pa se nikoli ne pride brez ponižanja. To je nekaj, kar se ne da razumeti naravno. Je milost, za katero moramo prositi: milost posnemanja Jezusa.
Svetost Cerkve: veselje, ki ga da ponižanje
O tem posnemanju ne pričujejo samo današnji mučenci, temveč tudi mnogi tisti moški in ženske, ki vsak dan trpijo ponižanja in za dobro svoje družine o tem ne govorijo, ampak prenašajo zaradi Jezusove ljubezni. To je svetost Cerkve: to veselje, ki ga da ponižanje. Pa ne zato, ker bi ponižanje bilo lepo – to bi bil mazohizem. Pač pa, ker se s ponižanjem posnema Jezusa. Dve drži: drža zaprtosti, ki te pripelje v sovraštvo, jezo, željo, da bi druge ubil; in drža odprtosti za Boga na Jezusovi poti, na kateri ponižanja, tudi tista močna, sprejmeš s tem notranjim veseljem, ker veš, da si na Jezusovi poti. (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 17.4.2015)
Papež Frančišek med jutranjo sveto mašo: Daj času čas