»V naši dobi, tako bogati z mnogimi pridobitvami in obeti, ne manjka sil, ki proizvajajo kulturo odpadkov; in ta hoče postati splošna miselnost. Žrtve te kulture so ravno najšibkejša in najobčutljivejša človeška bitja, še nerojeni, najrevnejši, bolni, ostareli, invalidi, ki so v nevarnosti, da se jih 'odvrže', da jih izključi mehanizem, ki mora biti učinkovit za vsako ceno. Ta zgrešen model človeka in družbe udejanja praktični ateizem in zanika Božjo besedo, ki pravi: 'Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost' (1 Mz 1,26).

A če dopustimo, da ta Beseda nagovori našo osebno in družbeno zavest ter se začnemo pogovarjati o naših načinih razmišljanja in delovanja, kriterijih, prioritetah in izbirah, potem se stvari lahko spremenijo. Moč Besede postavlja meje vsakemu, ki se hoče postaviti za hegemona in kršiti pravice in dostojanstvo drugih. Obenem daje upanje in tolažbo tistemu, ki se ne more braniti, ki nima intelektualnih in praktičnih sredstev, da bi potrdil vrednost lastnega trpljenja, pravic in življenja. Družbeni nauk Cerkve, s svojim celostnim pogledom na človeka kot osebnostno in družbeno bitje, je vaš kompas. Tu se namreč nahaja pomemben sad dolge poti Božjega ljudstva v moderni in sodobni zgodovini: to je zaščita verske svobode, življenja v vseh njegovih fazah, pravice do dostojnega dela, družine, vzgoje …

Dobrodošle so vse pobude, med temi je tudi delo Inštituta Dignitatis Humanae, ki želijo pomagati osebam, skupnostim in ustanovam, da ponovno odkrijejo etični in družbeni dosežek načela človeškega dostojanstva, ki je izvor svobode in pravičnosti. Za dosego tega cilja je potrebno delo na področju osveščanja in formacije, da bi verni laiki, v kakršnih koli razmerah, predvsem tisti, ki so dejavni na političnem področju, znali razmišljati v skladu z evangelijem in družbenim naukom Cerkve ter delovati verodostojno; da bi se pogovarjali in sodelovali z drugimi z iskrenostjo in intelektualno poštenostjo ter tako delili, če že ne vere, pa vsaj podoben pogled na človeka in družbo ter njegove etične posledice. Ni namreč malo nekristjanov in nevernikov, ki so prepričani, da mora biti človeška oseba vedno cilj in ne sredstvo.« (Papež Frančišek članom delegacije Inštituta Dignitatis Humanae, v Vatikanu, 7.12.2013)
 

Papež Frančišek članom delegacije Inštituta Dignitatis Humanae: Vaš kompas je družbeni nauk Cerkve

»Cerkev v bolnikih prepoznava posebno navzočnost trpečega Kristusa. Poleg oziroma v našem trpljenju je Jezusovo trpljenje. On skupaj z nami nosi težo in nam razodeva smisel trpljenja. Ko je Božji Sin šel na križ, je uničil samoto trpljenja in razsvetlil njegovo temo…

Kot je Oče podaril svojega Sina iz ljubezni in je Sin podaril sebe iz iste ljubezni, lahko tudi mi ljubimo druge, kot je Bog ljubil nas, tako da damo življenje za brate. Vera v dobrega Boga postane dobrota, vera v križanega Kristusa pa postane moč, da ljubimo vse do konca, tudi sovražnike. Dokaz pristne vere v Kristusa je podaritev samega sebe in širjenje ljubezni do bližnjega, še posebej do tistega, ki si je ne zasluži, do tistega, ki trpi, do tistega, ki je odrinjen.« (Papež Frančišek v poslanici za svetovni dan bolnikov; izšla je v Vatikanu, 7.12.2013)
 

Poslanica papeža Frančiška za 22. svetovni dan bolnikov: Bolezen in trpljenje nimata zadnje besede