Avtor o knjigi pravi: Besede so preslabotne, da bi se ob njih nalezli upanja. Vendar sem kljub temu sklenil, da bom en mesec pisal kroniko življenja v Akamasoi. Za to sem izkoristil šolske počitnice, saj je v tem obdobju delo manj intenzivno. Ta dnevnik pripoveduje o vsakdanjih težavah inradostih ter o premišljevnju vsega tega, o premišljevanju, ki se oklepa Božje besede in molitve.

Zaradi svoje misijonske dejavnosti sem zakoreninjen v Božjih rokah in v pogumu malgaškega ljudstva, ki se želi izkopati iz revščine.

Naj ta knjiga izpričuje, da je boj proti revščini človekoljubni spopad za razvoj in mir v svetu, pa tudi duhovni spopad, ki presega sleherno versko pripadnost.

V veselje mi je bilo slediti misijonarju skozi njegove dneve polne dela, zmag in porazov. Lepo je slišati o človeku, ki resnično živi iz vere. Ko se sam srečujem z nasprotovanji in spotikanji nad mojimi majhnimi koraki in neuspehi, mi je bilo v tolažbo, da so neuspehi neprestano prisotni tudi pri velikih ljudeh tega časa. Torej ni potrebno, da bi obupovali! Še več, Pedro Opeka se ne zgrozi nad tem, da ljudje, ki jih je sprejel, ne uspejo spremeniti svojega življenja, da spet padejo v odvisnost, nasilje, zlorabo, posilstva itd. Vera v božje v človeku, je vedno močnejša od padcev.

Kdor pomaga bližnjemu, pa dvomi, da se izplača, bo v knjigi našel spodbudo!

Kdor pravi, da se nič ne da in zato lenari, bo dobil konkretno brco in opomin naj se ne izgovarja!