Duh hvaležnosti in duh delavnosti

»Veselje moških in žensk, ki ljubijo Boga, druge privlači … Veselje pa privre iz hvaležnega srca. Dobro je, če se spominjamo mnogih prejetih milosti in blagoslovov ter se jih veselimo; če se spominjamo prvega klica, prehojene poti, srečanj z Jezusom Kristusom na tej poti in čudenja, ki so ga ta srečanja vzbudila v srcu. Prositi moramo za milost spomina, da bi v nas rasel duh hvaležnosti. Hvaležno srce je samo od sebe spodbujeno, da služi Gospodu in da prevzame delaven stil življenja. V trenutku, ko se zavemo vsega, kar nam je dal Gospod, pot odpovedi sebi, da bi delali Zanj, postane privilegirana pot odgovora na njegovo veliko ljubezen. 

Posvetna duhovnost nas oslabi na naši poti služenja
Toda če smo iskreni, vemo, kako zlahka je zadušen ta duh velikodušnega dela in osebne odpovedi. Obstajata dva načina, kako se to lahko zgodi, in oba sta primer posvetne duhovnosti. Ta posvečene osebe oslabi na poti služenja in degradira čudenje prvega srečanja z Jezusom. Lahko padejo v past ocenjevanja vrednosti svojih apostolskih prizadevanj po zunanjem kriteriju učinkovitosti, funkcionalnosti in uspeha, ki vlada v poslovnem svetu. Ne da te stvari ne bi bile pomembne. Zaupana nam je bila velika odgovornost in Božje ljudstvo upravičeno pričakuje preskus. Toda resnična vrednost našega apostolata se meri z vrednostjo, ki jo ima v očeh Boga. Videti in vrednotiti stvari iz Božje perspektive nas vabi k nenehnemu spreobračanju v prvi čas klica in k veliki ponižnosti.

Križ nam kaže drugačen način merjenja uspeha
Križ nam kaže drugačen način merjenja uspeha: na nas je, da sejemo; Bog pa vidi sadove naših naporov. Tudi takrat, ko naši napori in delo na videz ne prinašajo sadov, torej hodimo za Jezusom Kristusom. Njegova pot pa se je, če uporabimo človeški jezik, končala s polomom, s polomom križa.

Počivati v taki obliki, ki poglobi našo željo po velikodušnem služenju
Pozorni bodimo tudi na nevarnost ljubosumnosti na naš prosti čas. To je takrat, ko menimo, da nam bo posvetno udobje pomagalo bolje služiti. Problem takšnega načina razmišljanja je, da lahko zatemni moč vsakodnevnega Božjega klica k spreobrnjenju in srečanju z Njim. Počasi, a zanesljivo upada naš duh požrtvovalnosti, odpovedi in delavnosti. S tem pa tudi oddalji ljudi, ki trpijo materialno revščino in so prisiljeni v večje odpovedi od naših. Počitek in trenutki prostega časa so nujnost, a  naučiti se moramo počivati v taki obliki, ki poglobi našo željo po velikodušnem služenju. Tega bolj krščanskega počitka pa nas bo naučila bližina revnim, beguncem, migrantom, bolnikom, izkoriščanim, ostarelim, ki trpijo zaradi osamljenosti, zapornikom in mnogim drugim ubogim.

Hvaležnost ameriškim duhovnikom, redovnikom in redovnicam
Hvaležnost in delavnost sta torej dva stebra duhovnega življenja duhovnikov, redovnikov in redovnic. Zahvaljujem se vam za vaše molitve in za dejavnosti ter vsakdanje žrtve med opravljanjem apostolata. Mnoge od teh pozna samo Bog, a vseeno cerkvenemu življenju prinašajo sadove. Posebej želim izraziti občudovanje in hvaležnost ameriškim redovnicam, ki so močne ženske in borke. Vsem, ki se soočate z izzivi prilagajanja v razvijajoči se pastoralni panorami, pa želim, da kot sveti Peter v katerikoli preizkušnji ne bi izgubili miru in da bi odgovorili kot Kristus, ki se je Očetu zahvalil, vzel svoj križ in pogledal naprej.« (Papež Frančišek v katedrali sv. Patricija v New Yorku, med večernicami z duhovniki, redovniki in redovnicami, 24.9.2015)

Papež med večernicami: Hvaležnost in delavnost sta stebra duhovnega življenja