Mirenski Grad je med 14. in 16. decembrom gostil prostovoljce Vincencijeve zveze dobrote.

Duhovne vaje so bile namenjene vsem, ki sodelujejo pri delu z brezdomci v Ljubljani in Novi Gorici ter pri delu z otroci in mladimi na Gradu. Približno 40 udeležencev je svoj vikend posvetilo duhovni rasti. V petek popoldne, po večerji, smo začeli s programom duhovnih vaj, ki jih je vodil Peter Žakelj.

Tema je morala biti prilagojena tako novim članom, ki so morda prvič na duhovnih vajah, kot tudi večkratnim udeležencem. Začeli smo z Zgodbo nekega človeka: govorila je o Jezusu, v čigar življenju je vsak lahko našel samega sebe. Hkrati je bil večer namenjen medsebojnemu spoznavanju in, na Petrovo spodbudo, ustvarjanju varnega okolja za izražanje svojega mnenja. Mnoga so se navdihovala v veri, vendar slednja ni pogoj.

Dan smo zaključili z večernicami v kapeli. Naslednji dan smo gradili Jezusovo in svojo hišo vrednot. Na podlagi zgodbe je vsak narisal hišo in vanjo vpisal vrednote. Nato je obe hiši primerjal med seboj. Sledil je pogovor v manjših skupinah, ki so omogočale iskrenost. Cilj dopoldanskega dela je bila gradnja naše hiše in iskanje trdnih skupnih temeljev. Društvo prostovoljcev VZD namreč razširja svoje programe in pridobiva vedno več članov.

Začnemo torej pri svojih temeljih, da bomo lahko sooblikovali trdne temelje društva. Po odličnem kosilu – na gradu imajo izvrstno hrano in najboljše kuharice, in kratkem počitku, se je spet vsa skupina zbrala v mladinskih prostorih. Naša tema popoldneva je bila notranji glas.

• Kaj je naš notranji glas?
• Kako ga slišati?
• Je mar res tako tih, ali sem jaz preglasen?
• Zakaj nas ne vodi vedno kamor bi si želeli in zakaj je bila Marija tako močna, da mu je lahko sledila?

Vsi smo se strinjali, da slišimo notranji čas, ko si rečemo 'stop, počakaj in razmisli'. Notranji glas je zaupanje v Boga, da on že ve, kaj hoče od nas. Zato se moramo ustaviti, premisliti svoja dajanja za nazaj ter za prihodnost zaupati Bogu, ki ve, kaj hoče od nas. Enako moramo zaupati vase in v svoje cilje.

Danes na žalost ne premišljujemo o sebi zaradi motečih dejavnikov: radio, televizija, računalnik in rekreacija. Tako nimamo in nočemo imeti časa, da bi se soočili s seboj. S svojim norenjem preglasimo glas srca, ki nas spodbuja k sprejemanju odgovornosti in premagovanju strahov. Marija se je prepustila Bogu, čeprav je tudi od nje zahtevalo napor. Vendar je premagala sebe in družbene norme ter sledila želji Boga. »Pred Bogom ponižen in pred ljudmi krotek,« je Peter povzel naš zaključek.

Povabljeni smo, da vedno poslušamo Božjo frekvenco in slišimo Njegov glas, ne le v slabih trenutkih. Po sobotni večerji smo si pripravili sprostitveni večer z družabnimi igrami in s smehom, glasbo in nato še z večernicami zaključili sobotni dan. V nedeljo smo imeli pripravljen le dopoldanski program.

Nedeljska tema je bila povezana s krivicami. Kaj je zame krivica, proti čemu protestiramo, kaj me jezi? In nato zaključek, kako svoja občutja premagam. Naše krivice so se dotikale tako osebnih odnosov kot stanja v družbi, jezijo nas tudi osebne karakteristike. Vsi na nek način poznamo rešitev, vendar od nas zahteva toliko napora, da zato včasih raje izberemo lažjo pot in protestiramo. Kadar se počutimo žrtve krivic, se vprašamo: »Kaj hočem? Kaj bi sploh delal, če ne bi opravljal dela, kjer trenutno občutim krivico? Kakšen bi želel biti, če ne tak kot sem sedaj?«

Tako smo zaključili naše duhovne vaje na Primorskem. Po kosilu smo se še vsi skupaj zbrali na refleksiji, kjer smo se vsi strinjali, da so duhovne vaje zelo dobrodošle. Tema je bila primerna, saj je vsak našel nekaj zase. Udeleženci duhovnih vaj iz prejšnjih let so bili navdušeni nad velikim številom prostovoljcev, čeprav so se na začetku prav tega ustrašili – tako velike skupine na duhovnih vajah še ni bilo. Enako je bilo sodelovanje med različnimi generacijami skozi cel vikend zelo živo, saj so bili udeleženci različnih starosti. Najmlajša udeleženka je imela le dve leti.

Društvo prostovoljcev VZD si z duhovnimi vajami prizadeva spodbuditi vse prostovoljce, da se med seboj spoznajo, saj to vodi k lažjemu sodelovanju v društvu. Prav tako je pri delu z ljudmi, potrebno začeti pri iskanju vrednot, resnice in iskrenosti pri sebi. Le tako se naš odnos z drugim zasidra v trdne temelje in lahko še naprej raste.

Ana Splichal, Tina Jordan