Duhovniki – priče in služabniki vedno večjega Očetovega usmiljenja
»Božje usmiljenje je neskončno in neizrekljivo. Dinamizem te velike skrivnosti se izraža kot vedno večje Usmiljenje, Usmiljenje na poti, Usmiljenje, ki vsak dan išče način, da bi naredilo korak naprej, mali korak čez, na nikogaršnji zemlji, kjer kraljujeta brezbrižnost in nasilje. Gospodov boj ni boj proti ljudem, ampak proti hudiču, sovražniku človeštva. Jezus se ne bori, da bi utrdil svojo moč. Če razbije ograde in postavi pod vprašaj gotovosti, je to zato, da bi odprl predor za hudournik usmiljenja, ki ga z Očetom in Duhom želi zliti na zemljo. Usmiljenje, ki od dobrega prehaja v boljše: oznanja in prinaša nekaj novega, ozdravlja, osvobaja, oznanja leto Gospodove milosti.

Dinamika Usmiljenja je dinamika dobrega Samarijana. Majhno dejanje poveže z drugim majhnim dejanjem in, ne da bi užalilo slabotnost, se za malenkost bolj razširi v pomoči in ljubezni. Vsak med nami, ko gleda svoje življenje z dobrim pogledom Boga, lahko pobrska po spominu in odkril bo, kako je Gospod uporabil svoje usmiljenje z nami, kako je bil veliko bolj usmiljen, kakor smo mislili; tako nas je spodbujal, da ga prosimo, naj naredi še korak več, naj se v prihodnje razodene kot še veliko bolj usmiljen. Ta paradoksalen način molitve k vedno bolj usmiljenemu Bogu pomaga razbiti ozke sheme, v katere pogosto spravljamo obilnost njegovega Srca. Kot duhovniki smo priče in služabniki vedno večjega usmiljenja našega Očeta. Imamo prijetno in tolažilno nalogo, da ga utelesimo, kakor je to storil Jezus, ki je blagoslavljal in ozdravljal na tisoče načinov, da bi usmiljenje doseglo vse. Duhovniki ga lahko pomagajo 'inkulturirati', da bi ga vsaka oseba prejela v svoji osebni življenjski izkušnji, ga razumela in ustvarjalno prakticirala v svojem narodu in v svoji družini.

Ko Bog pretirava v svojem usmiljenju: srečanje
Dve področji sta, kjer Gospod pretirava v svojem usmiljenju. In ker je on sam dal zgled, se duhovniki ne smemo bati pretiravati tudi sami. Prvo okolje, kjer vidimo Boga, kako pretirava v vedno večjem usmiljenju, je srečanje.

Bog se daje popolnoma in to na tak način, da ob vsakem srečanju takoj preide na praznovanje. Spomnimo se prilike o usmiljenem Očetu. Osupnemo, ko vidimo tega moža, ki ganjen teče in se vrže okoli vratu svojega sina, kako ga objame in poljubi, kako pripravi gostijo. Pri premišljevanju tega čezmernega veselja Očeta, ki ob vrnitvi sina svobodno izrazi svojo ljubezen, brez odpora in razdalje, se ne smemo bati pretiravati s svojim zahvaljevanjem.

Usmiljenje vse popravlja in osebam povrne njihovo izvorno dostojanstvo. In zato je pravilni odgovor obilna zahvala: nemudoma je treba praznovati, sneti si zamero starejšega sina, veseliti se in praznovati. Kajti samo v prazničnem ozračju lahko pravilno premišljujemo, prosimo odpuščanje in jasneje vidimo, kako popraviti storjeno zlo. Prav je, da se vprašamo: Ali po spovedi praznujem ali pa hitro preidem na drugo stvar? Ko dam miloščino, ali prejemniku dam čas, da izrazi svojo zahvalo, praznujem ob njegovem nasmehu in blagoslovu?

Ko Bog pretirava v svojem usmiljenju: odpuščanje
Drugo okolje, kjer Bog pretirava v vedno večjem usmiljenju, je odpuščanje sámo. Ne samó, da Gospod odpušča ogromne dolgove, ampak nam pomaga od sramu takoj, brez vmesnih postaj, preiti k večjemu dostojanstvu. Kot je to pri grešnici, ki Jezusu umije noge s svojimi solzami, ter Simonu Petru, ki ga takoj, ko prizna svoj greh, postavi za ribiča ljudi. Mi pa hočemo ločiti ti dve drži: ko se sramujemo greha, se skrijemo in hodimo s sklonjeno glavo, kakor Adam in Eva; ko smo povzdignjeni na kakšno dostojanstveno mesto, pa hočemo prikriti grehe in se radi kažemo, skorajda šopirimo.

Naš odgovor na Gospodovo obilno odpuščanje bi moral biti takšen, da bi vedno ohranjali zdravo napetost med dostojnim sramom in dostojanstvom, ki se zna sramovati. To je drža tistega, ki se zna ponižati in zmanjšati, a je obenem zmožen sprejeti, da ga Gospod dvigne za dobro poslanstva. Evangeljski zgled nam je Peter, ki Jezusu pusti, da ga dolgo povprašuje o njegovi ljubezni, obenem pa obnovi svoje sprejetje službe, da bo pasel ovce, ki mu jih je zaupal Gospod.

Dostojanstvo, ki se zna sramovati
Da bi globlje vstopili v to dostojanstvo, ki se zna sramovati, nam pomaga prerok Izaija: 'Vi pa se boste imenovali Gospodovi duhovniki, služabniki našega Boga.' Revno ljudstvo, lačno, ujeto v vojni, brez prihodnosti, odvrženo, je tisto, ki ga Gospod spreminja v duhovniško ljudstvo. Kot duhovniki se istovetimo s tem odvrženim ljudstvom, ki ga Gospod rešuje. Spominjamo se, da obstaja množica brezštevilnih revnih, spregledanih, ujetih oseb, ki se nahajajo v tej situaciji, ker jih drugi zatirajo. Kot duhovniki smo pogosto tudi slepi in brez luči vere, ne zato, ker ne bi v roki držali evangelija, ampak zaradi pretiranosti kompliciranih teologij.

Čutimo, da je naša duša žejna duhovnosti, a ne zaradi pomanjkanja Žive Vode, ki jo pijemo le po požirkih, ampak zaradi pretirane 'gazirane duhovnosti', zaradi 'light duhovnosti'. Čutimo se ujetniki, a ne, ker bi bili obdani z nepremostljivimi zidovi ali jeklenimi ograjami, kakor mnogi narodi, ampak ker smo obdani z virtualno posvetnostjo, ki se odpre in se zapre z enim preprostim klikom. Zatirani smo, a ne zaradi groženj, kakor mnogi revni ljudje, ampak zaradi mikavnosti tisočih potrošniških ponudb, ki si jih ne moremo sleči, da bi hodili svobodni po poteh, ki vodijo v ljubezen do naših bratov, do Gospodove črede, do ovac, ki čakajo na glas svojih pastirjev. Gospod pa prihaja, da bi nas odkupil, nam pomagal izstopiti, da bi se iz revnih in slepih, iz jetnikov in zatiranih spremenili v služabnike usmiljenja in tolažbe.

Praznujmo jubilejno leto s hvaležnostjo Očetu in prošnjo, naj se vedno spomni svojega usmiljenja. Z dostojanstvom, ki se zna sramovati, sprejmimo Usmiljenje v ranjenem mesu našega Gospoda Jezusa Kristusa, in ga prosimo, naj nas očisti vsakega greha in osvobodi vsakega zla. Z milostjo Svetega Duha začnimo sporočati Božje usmiljenje vsem ljudem; opravljajmo dela, ki jih Duh v vsakem spodbuja za skupno dobro vsega zvestega Božjega ljudstva.« (Papež Frančišek v homiliji med krizmeno mašo v baziliki sv. Petra, 24.3.2016)

Papež med krizmeno mašo: Kakor Bog, ki pretirava v svojem usmiljenju