Napredovanje vere v življenju duhovnika
Spomin, upanje, razločevanje trenutka
»Kot zgled rasti v veri vzemimo Simona Petra, ki 'je bil presejan' (glej Lk 22,31). Za izhodišče pa bi postavil tri nepremične točke: spomin, upanje in razločevanje trenutka. Spomin je ukoreninjen v veri Cerkve; upanje nas podpira v veri; razločevanje trenutka pa je pomembno v trenutku delovanja, ko je treba postaviti v prakso vero, ki deluje po ljubezni.
Razpolagam z obljubo – vedno je pomembno spominjati se Gospodove obljube, ki me je postavila na to pot. Sem na poti, imam upanje – upanje mi kaže obzorje, me vodi; je zvezda in tudi tisto, kar me podpira; je sidro, usidrano v Kristusu. In v posebnem trenutku, na vsakem križišču poti, moram razločevati konkretno dobro, korak naprej v ljubezni, ki ga lahko naredim, in tudi način, s katerim Gospod želi, da ga naredim.
Spominjati se preteklih milosti daje naši veri trdnost učlovečenja. Umešča jo v celoto neke zgodovine, zgodovine vere naših očetov, ki 'so umrli v veri, ne da bi doživeli izpolnitev obljub, a videli so jih in jih pozdravljali iz daljave' (glej Heb 11,13). Mi, ki smo obdani z množico pričevalcev, in gledamo, kamor so oni gledali, uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. Upanje je tisto, ki odpira vero za Božja presenečenja. Naš Bog je vedno večji od tistega, kar si o Njem lahko mislimo in predstavljamo, od tistega, kar mu pripada, in od njegovega delovanja v zgodovini. Odprtost upanja daje naši veri svežino in obzorje. To ni odprtost za prostovoljno domišljijo, ki bi projicirala fantazije in lastne želje, ampak je odprtost, ki nas spodbuja, da vidimo izpraznjenje Jezusa, ki je 'zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola' (glej Heb 12,2). Upanje, ki privlači, ne povzroča spremenjene Gospodove podobe, ampak njegovo sramotno podobo. 'Vse bom pritegnil k sebi' (glej Jn 12,32). Razločevanje je tisto, kar konkretizira vero, kar jo naredi 'dejavno po ljubezni' (glej Gal 5,6), kar nam omogoča verodostojno pričevanje.
Rast v veri
Rasti v veri? Apostolska spodbuda Veselje evangelija je programski dokument, ki vedno govori o rasti in zorenju, tako v veri kot ljubezni, tako v solidarnosti kot razumevanju Božje besede. Veselje evangelija ima dinamično perspektivo: 'Gospodovo misijonarsko poslanstvo vključuje povabilo k rasti v veri, saj je rečeno: 'Učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal' (Mt 28,20). S tem je jasno, da mora prvo oznanilo omogočiti formacijo in zorenje' (VE, 160). Želel bi poudariti predvsem slednje: pot formacije in zorenja v veri. Vzeti to z vso resnostjo pomeni, da 'ne bi bilo pravilno interpretirati ta klic k rasti izključno ali prednostno kot zgolj formacijo v verskem nauku' (VE, 161). Rast v veri se odvija preko srečanj z Gospodom skozi življenje. Ta srečanja se varujejo v spominu kakor zaklad in so naša živa vera v osebni zgodovini zveličanja. Vera je torej napredovanje in rast v veri, vedno utemeljena na križu.
Podoba Simona Petra. Presejan kakor pšenica
Vstopamo v paradoks, po katerem je ta, ki nas mora potrditi v veri, tisti, ki ga Gospod pogosto graja zaradi 'male vere'. Gospod pogosto kaže kot zglede velike vere druge osebe. Velikokrat hvali vero preprostih oseb in ostalih, ki ne pripadajo Izraelovemu ljudstvu, medtem ko pri učencih, še posebej če pomislimo na Simona Petra, pogosto graja njihovo 'malo vero'. Gospodove besede o veliki in mali veri imajo pedagoški namen in so spodbuda za razvijanje želje po rasti v veri. Pomislimo na Jezusove besede, da je molil za Petrovo vero.
Vidimo, da ima vera Simona Petra posebno značilnost: je preizkušena vera in s takšno ima poslanstvo, da potrdi in utrdi vero svojih bratov, torej našo vero. Vera Simona Petra je manjša od vere mnogih malih zvestega Božjega ljudstva. Celo pogani, kot je stotnik, imajo večjo vero, tako da izprosijo ozdravitev bolnega v svoji družini. Simonova vera je počasnejša od vere Marije Magdalene in Janezove vere. Janez prepozna Gospoda na obrežju jezera, ko samo posluša njegove besede. Simonova vera ima trenutke veličine, ko izpove, da je Jezus Mesija, a tem trenutkom skoraj takoj sledijo velike zmote, skrajne šibkosti in popolne zbeganosti, kot takrat, ko hoče Gospoda braniti z mečem. Da sploh ne govorimo o treh sramotnih trenutkih, ko ga zanika pred služabniki.
Peter nam v prvi osebi kaže, kako napreduje vera, ko se izpoveduje in se pušča preizkušati. Prav tako nam kaže, da tudi sam greh vstopa v napredovanje vere. Peter je naredil največji greh, zanikal je Gospoda, a On ga je vseeno postavil za papeža. Za duhovnika je pomembno, da zna umestiti svoje lastne skušnjave in lastne grehe v okvir Jezusove molitve, da se naša vera ne bi zmanjšala, ampak zorela in služila okrepitvi vere tistih, ki so nam bili zaupani. Rad bi ponovil, da duhovnik ali škof, ki se ne čuti kot grešnik, ki se ne spoveduje, se zapira vase in ne napreduje v veri.
Simon Peter je podoba človeka, ki mu Gospod Jezus v vsakem trenutku naloži opravljanje dejanj vere. Ko Peter razume to Gospodovo dinamiko, to njegovo pedagogiko, ne izpusti priložnosti za razločevanje, katero dejanje vere lahko opravi v svojem Gospodu. In v tem se ne zmoti. Ko ga Jezus poimenuje Peter, mu Simon to dopusti. Njegov 'tako bodi' je tih in se bo tekom njegovega življenje pokazal kot realen. V Petrovem življenju je bilo veliko različnih trenutkov, pa vendar so nosili samo en poduk: poduk Gospoda, ki potrjuje njegovo vero, da bi on lahko potrdil vero njegovega ljudstva. Tudi mi prosimo Petra, naj nas potrdi v veri, da bomo mi lahko potrdili vero naših bratov.« (Papež Frančišek rimskim duhovnikom; Vatikan, 2.3.2017)
Papež rimskim duhovnikom: Napredovati v veri. Spomin, upanje, razločevanje
Papeževo sporočilo za Kampanjo bratstva: Skrb za stvarstvo in bratske odnose