"Jezus nas naredi usmiljene do ljudi. Kdor srca ne utemeljuje na Kristusu, tako tvega, da postane tog. Evangeljski odlomek govori, kako so Jezusu zastavili vprašanje, s kakšno oblastjo dela. To vprašanje razodeva hinavsko srce. Ni jih zanimala resnica, temveč le lastni interesi. Obračali so se po vetru. Njihovo srce ni bilo stanovitno. Zato so se pogajali glede notranje svobode, vere, domovine - vsega, razen glede videza. Bili so oportunisti in so se želeli le okoristiti. Res so sicer spoštovali postavo, a zgolj na videz. Bili so močni, a le na zunaj. Njihovo srce je bilo zelo šibko. Niso vedeli, v kaj verujejo. Zato je bilo njihovo življenje navzven povsem urejeno, srce pa je hodilo z ene strani na drugo: Šibko srce in močna, trda koža, kot v mavcu.

Jezus nas nasprotno uči, da mora kristjan imeti močno srce, trdno srce, srce, ki raste na skali, ki je On; srce, ki hodi previdno, a se ne pogaja glede skale, ki je Kristus. Jezus se ni nikoli pogajal glede svojega srca Sina Očeta, a je bil zelo odprt do ljudi, iskal je poti, da bi pomagal. Veliki duhovniki in starešine pa so govorili, da se to ne sme delati, da njihov nauk to prepoveduje. Bili so zelo togi v svojem nauku, katerega se ni dovoljeno dotakniti, saj je svet.

Spomnimo se, kako nas je Pij XII. osvobodil težkega križa evharističnega posta. Nekateri se morda še spominjajo, da se ni smelo popiti niti kapljice vode. Tudi zobe si je bilo treba umiti na način, da vmes vode nisi pogoltnil. Tudi sam sem se, ko sem bil mlad, spovedal, ker sem šel k obhajilu, čeprav sem pogoltnil kapljico vode. Ko je Pij XII. spremenil nauk Cerkve glede tega, so se mnogi 'farizeji' pohujšali. Zanje je to bila herezija. A Pij XII. je delal kot Jezus: Videl je potrebe ljudi. Videl je uboge ljudi, ki niso pili navkljub hudi vročini; duhovnike, ki so maševali trikrat zapovrstjo in se ves čas postili.

Farizeji pa so bili gnili v srcu, šibki, šibki vse do gnilobe, temačni v srcu. To je bila njihova drama: hinavstvo in oportunizem. Tudi naše življenje lahko postane takšno, tudi naše življenje. Priznam, da sem včasih, ko sem videl takšne kristjane in kristjanke s šibkim srcem, ki ni trdno in vztrajno na skali – Jezusu – in z zunanjo togostjo, prosil Gospoda: 'Gospod, vrzi predenj bananin olupek, da mu bo dobro spodrsnilo, da se bo sramoval, da je grešnik, in bo tako srečal Tebe, kajti Ti si Odrešenik.' Pogosto se zelo sramujemo zaradi kakšnega greha in tako se srečamo z Gospodom, ki nam odpusti.

Preprosti ljudje pa se kljub besedam pismoukov niso zmotili. Vedeli so, imeli so 'nos za vero'. Prosim Gospoda za milost, da bi bilo naše srce preprosto; da bi svetilo z resnico, ki nam jo daje On; in da bi tako lahko bili ljubeči, da bi odpuščali; bili razumevajoči z drugimi, imeli za ljudi široko srce, da bi bili usmiljeni. Nikoli obsojati, nikoli obsojati! Če hočeš obsojati, obsodi samega sebe, saj imaš za to gotovo kakšen razlog. Prosimo Gospoda za milost, da nam da to notranjo luč, ki bi nas prepričala, da je skala samo On in ne vse tiste stvari, ki jih mi vidimo kot pomembne. In da bi nam On pokazal pot, da bi nas On spremljal na poti, da bi nam On razširil srce, da bi lahko vstopili problemi mnogih ljudi, in da bi nam On dal tisto milost, ki je oni niso imeli: milost, da bi se počutili grešnike.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 15.12.2014)

Papeževa jutranja homilija: Kristjan ima srce utemeljeno na Jezusu, je usmiljen in ni tog

Papež zaposlenim na TV 2000: Prebuditi besede, odpirati in ne zapirati, govoriti celotni osebi