Gospod sliši vpitje Izraelovih sinov
»V svetih spisih je Božje usmiljenje navzoče skozi vso zgodovino izraelskega ljudstva. Gospod s svojim usmiljenjem spremlja pot očakov in jim kljub njihovi nerodovitnosti daje sinove, vodi jih po poteh milosti in sprave, kakor nam to kaže zgodba o Jožefu in njegovih bratih (glej 1 Mz 37-50). Pomislimo na mnoge brate v družini, ki so se oddaljili in ne govorijo med seboj. To leto Usmiljenja je dobra priložnost, da se ponovno srečajo, objamejo in si odpustijo, pozabijo slabe stvari.
V Egiptu je življenje postalo zelo težko. In ravno takrat, ko Izraelci že skoraj podležejo, vmes poseže Gospod in jih reši. V Drugi Mojzesovi knjigi beremo: 'Potem ko je minilo veliko časa, je egiptovski kralj umrl. Izraelovi sinovi pa so vzdihovali zaradi tlake in vpili. Njihovo vpitje je seglo do Boga. Bog je slišal njihovo vzdihovanje in spomnil se je svoje zaveze z Abrahamom, Izakom in Jakobom. Bog se je ozrl na Izraelove sinove in se zavzel zanje' (2 Mz 23-25).
Usmiljenje ni brezbrižno pred trpljenjem
Usmiljenje ne more ostati brezbrižno pred trpljenjem zatiranih, pred krikom tistega, ki je podvržen nasilju, prisiljen v suženjstvo, obsojen na smrt. V vsaki dobi, tudi naši, obstaja ta žalostna realnost, ob kateri se čutimo nemočne in pred katero nam lahko otrdi srce, ne da bi mislili na drugega. Bog pa ni brezbrižen, nikoli ne odvrne pogleda od človeške bolečine. Bog usmiljenja se odzove in poskrbi za revne, za vse, ki vpijejo v svojem obupu. Bog posluša in posreduje, da bi rešil, prebudi ljudi, ki so zmožni slišati vzdihovanje zaradi trpljenja in delovati v prid zatiranih.
Postati posredniki Božjega usmiljenja
Tako se začne zgodba Mojzesa, ki postane posrednik osvoboditve za ljudstvo. Pogumno pristopi k faraonu, da bi ga prepričal, naj Izraelu pusti oditi. Potem pa vodi ljudstvo skozi Rdeče morje in skozi puščavo proti svobodi. Mojzes, ki ga je Božje usmiljenje komaj rojenega rešilo iz vode Nila, postane posrednik tega istega usmiljenja. Ljudstvu pomaga, da se reši iz vode Rdečega morja ter se tako rodi v svobodo. V tem letu Usmiljenja tudi mi lahko postanemo posredniki usmiljenja z deli usmiljenja, tako da se približamo drugemu, tolažimo, prispevamo k edinosti …
Človek z zavezo postane Gospodova dragocenost
Božje usmiljenje vedno deluje, da bi rešilo. To je ravno nasprotno od del tistih, ki ubijajo, ki povzročajo vojne. Gospod po svojem služabniku Mojzesu vodi Izraela v puščavo, kakor da bi bil njegov sin, vzgaja ga v veri in z njim naredi zavezo ter ustvari močno vez ljubezni, kakršna je med očetom in sinom, med ženinom in nevesto.
Bog ponudi poseben odnos ljubezni, izjemen, privilegiran. Ko Mojzesu daje navodila o zavezi, pravi: 'Zdaj pa, če boste zares poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo, boste moja posebna lastnina med vsemi ljudstvi, kajti moja je vsa zemlja. Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod' (2 Mz 19,5-6). Seveda Bog poseduje vso zemljo, saj jo je ustvaril, a ljudstvo zanj postane popolnoma drugačna, posebna lastnina: postane njegova osebna 'zaloga zlata in srebra', kakor tista, za katero je kralj David rekel, da jo je daroval za izgradnjo templja. Takšni postanemo za Boga takrat, ko sprejmemo njegovo zavezo in pustimo, da nas On reši. Gospodovo usmiljenje naredi človeka dragocenega, je kakor njegova osebna dragocenost, ki mu pripada, ki jo varuje in se ob njej veseli.
Jezus – nova in večna zaveza
To so čudovita dela Božjega usmiljenja, ki doseže polno izpolnitev v Gospodu Jezusu, v tisti novi in večni zavezi, ki je bila použita v njegovi krvi, ki z odpuščanjem uniči naš greh in nas dokončno naredi za Božje otroke, dragocene kamne v rokah dobrega in usmiljenega Očeta.
Če smo Božji otroci in imamo to dediščino dobrote in usmiljenja v odnosu z drugimi, prosimo Gospoda, da bomo v tem letu Usmiljenja tudi mi delovali z usmiljenjem; odprimo svoje srce, da bomo do vseh prišli z deli usmiljenja, s to dediščino usmiljenja, ki nam jo je dal Oče.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 27.1.2016)
Papež med katehezo: Gospod sliši vpitje svojega ljudstva